DROBCI LEDENODOBNEGA OKOLJA

Klimatostratigrafska umestitev sedimentov v zahodnem sektorju Potočke zijalke na podlagi rekonstrukcije snežnih razmer v času njihovega odlaganja

Janez Turk

Vzdolžni profil v zahodnem sektorju jamskega vhoda. Označena je rekonstrukcija obsega snežnega talusa v hladnih obdobjih pleistocena (za zimo in zgodnje poletje). Avtor skice je Ivan Turk (1996).

Izvleček

Vzdolžni profil pleistocenskih in holocenskih sedimentov v vhodnem delu Potočke zijalke kaže določene posebnosti. Holocenski talusni sedimenti (na nasipnem stožcu neposredno ob jamskem vhodu) so razmeroma debeli, protalusni sedimenti (v zaledju današnjega nasipnega stožca v smeri proti jamski notranjosti) pa so razmeroma tanki. Obratno je pri pleistocenskih sedimentih, ki so razmeroma debeli v protalusnem delu. To dejstvo smo poskušali razložiti s snežnimi razmerami, ki so bile v pleistocenu drugačne kot v holocenu. V hladni in vlažni klimi se je neposredno ob jamskem vhodu kopičil sneg, izoblikoval se je snežni stožec, ki je lahko segal deset in več metrov v jamsko notranjost. Menimo, da je bilo trajanje snežnega stožca zaradi ostrih in dolgotrajnih zim dolgotrajno, popolnoma se je lahko stopil šele poleti, morda pa niti tedaj ne. Grušč, ki se je krušil z jamskega oboda ob vhodu v jamo, je zdrsnil po snežni odeji navzdol na vznožje snežnega stožca (talusa). Tedaj so se torej akumulirali predvsem protalusni sedimenti. V toplih klimatskih obdobjih, kakršen je holocen, pa se sedimenti kopičijo neposredno pri vhodu v jamo, zato je nastal nasipni stožec (talus). Sneg se v holocenu pred jamo zadržuje le nekaj mesecev na leto (pozimi), tako da ne vpliva pomembneje na akumulacijo sedimentov.

Ključne besede: pleistocen, holocen, talus, aurignacien, Karavanke, Slovenija

***

2011, (Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 21), 280 str., 44 črno-belih fotografij, 10 načrtov, 52 preglednic, 71 grafov in 9 zemljevidov, 20 x 29 cm, trda vezava, ISBN 978-961-254-257-3.

Opera 21   Na vrh