MIRILA. Kulturni fenomen

1 Uvod v mirila
(Andrej PLETERSKI)

Mirila so nenavadni kamniti spomeniki, ki so nastali v sklopu posmrtnih obredov (Vinščak, pogl. 2). Ni še raziskano, kje vse so bila. Trenutno so najbolj znana tista, ki ležijo na primorskih pobočjih Velebita, največjega gorovja Hrvaške. Od tam se širijo naprej proti jugovzhodu. V tej knjigi vzorčno obravnavamo izbrana mirila južnega Velebita. Ker doslej še niso bila deležna monografske znanstvene obravnave, na ta način zapolnjujemo to vrzel in hkrati odpiramo novo, metodološko izjemno zanimivo in pomembno raziskovalno področje evropskega pomena.

Mirila Korit, mirilo MKo 13

Ko je nekdo umrl in so bili končani obredi na pokojnikovem domu, so ga odnesli proti cerkvenemu pokopališču. Med potjo so se ustavili samo na posebnem obrednem mestu (mirilištu), kjer so opravili obred za ločitev duše od telesa in njeno pravilno umiritev (Hrobat, pogl. 4 in Trošelj, pogl. 7). V tem smislu je to mesto počivalo, ki vzpostavlja mejo med svetom mrtvih in živih (Hrobat, pogl. 4).

Izvor besede mirilo (mn. mirila) lahko razložimo najmanj na dva načina (Trošelj, pogl. 7). Prvi je iz osnove miriti, ker so tako mirili duše. Drugi je iz osnove meriti, v lokalni ikavski izgovarjavi miriti. Gre za opis ključnega dela pri gradbenem nastanku mirila. V večini znanih primerov (Katić, pogl. 3) in povsod v velebitskem Podgorju (Trošelj, pogl. 7) so pokojnika položili na tla in postavili po en kamen h glavi in k nogam. Izročila deloma poudarjajo merjenje telesa, deloma pa merjenje duše. Zato smo opravili antropološko primerjavo dolžin miril z ostanki okostij bližnjega novodobnega prebivalstva na Hrvaškem. Analiza (Šlaus, pogl. 8) je pokazala številne pomembne razlike, ki jih ne bi bilo, če bi merili samo telesa.

Pogrebni sprevod je nato nadaljeval pot do cerkvenega pokopališča, kjer so truplo pokopali. Grob je bil nekoč brez oznak. Pač pa so se pozneje svojci vrnili in zgradili na mestu, kjer sta ostala kamna, mirilo v večni spomin na pokojnika. Na mesto prvih dveh kamnov so postavili dve kamniti plošči in s kamni tlakovali vmesni prostor. Na plošči so vklesali različne znake, da bi duša vedela, kje je njen prostor (Trošelj, pogl. 7). Mirila so zato napolnjena s simboli verovanj, ki imajo v marsičem prastare korenine. Na južnem Velebitu so jih gradili še dolgo v drugi polovici 20. stoletja in živih je še veliko prič tega običaja. To pomeni, da so mirila hkrati spomeniki snovne in nesnovne dediščine ter nedvomno tudi oblikovane narave, saj gre za izjemno estetsko umestitev spomina na mrtve v naravno okolje. Gradnja spominskih nagrobnikov na pokopališčih, nove ceste in povsem spremenjen način življenja so prekinili tradicijo in mnogokrat povzročili celo uničenje miril.

Skupine miril v vsem spominjajo na grobišča, zato predstavljajo enkraten izziv arheološkemu raziskovanju. So tako tvarni vir, ki ga raziskuje arheologija, kot tudi izročilo, ki ga raziskuje etnologija (Hrobat, Štular, pogl. 5). Arheologom omogočajo postavljanje vprašanj, na katera so si vedno želeli odgovorov, pa niso imeli koga vprašati. Etnologom dajejo časovno dimenzijo in kažejo spremembe v času, kar je bilo doslej vse združeno v neoprijemljivem pojmu "prej" in "nekoč".

Vzorčna analiza miril Kruščice in Korit v Tribnju (Pleterski, pogl.: 9, 10, 11) je pokazala, da so starejša mirila razporejena po domišljenem gradbenem načrtu, ki pa so ga sčasoma opustili skupaj z nekaterimi starimi običaji. Izjemno interpretativno uganko predstavljata mirili MK56 in MK21 (Pleterski, pogl. 10) z najstarejšo in najmlajšo ohranjeno napisno ploščo, za kateri se zdi, da sta ključ za razumevanje stare vere in obredov, ki so ustvarili mirila. Če je ta razlaga pravilna, sta plošči tudi stvarni dokaz za obstoj oseb, ki so imele ustrezna znanja in so skrbele za pravilno izvajanje obredov. Če jim rečemo svečeniki stare vere, ni pretiravanje.

In medtem ko videz in uporaba miril niso več neznanka, bodo za pojasnitev nastanka tega fenomena potrebne še nadaljnje raziskave. Arheološka topografija (Jurić, pogl. 6) sicer kaže poseljenost prostora od prazgodovine dalje in pomen številnih poti, ob katerih ležijo mirila, vendar prednovoveških miril ne poznamo. Kronološka analiza našega primera miril (Pleterski, pogl. 9) sega nazaj do zadnje četrtine 17. st., najstarejša znana omemba miril kjer koli sploh pa je iz 16. st. (Trošelj, pogl. 7). Velebitska mirila nedvomno pripadajo Bunjevcem (Katić, pogl. 3), ki so ta prostor poselili, potem ko se je v 16. st. odselilo prejšnje prebivalstvo. Pisni viri celo vedo za ime harambaše Njegovana, ki se je l. 1647 naselil s 40 do 50 družinami na območje Starigrada, Vinjeraca, nekatere družine so šle celo na Pag (Šarić 2008, 37). Nikakršno naključje ni, da se je ta priimek v Tribnju ohranil do danes. Datum naselitve se dobro ujema z arheološko datacijo najstarejših miril. Ker so na Pagu imeli mirila samo Vlasi (informacija: Ivo Oštarić, Kolan), kot so domačini pač klicali nove priseljence, to pomeni, da gre za običaj, ki so ga Bunjevci prinesli na Pag in hkrati na Velebit že s seboj. Izvor Bunjevcev iz Hercegovine (Šarić 2008) in povezanost s starejšim, poznosrednjeveškim kulturnim fenomenom stečkov (Katić, pogl. 3) se trenutno zdita precej prepričljiva.

V tej povezavi lahko postavimo tudi delovno domnevo o nastanku fenomena miril. Prebivalstvo, ki je v Hercegovini pokopavalo pokojnike pod nagrobne spomenike stečke, je ob koncu srednjega veka živelo v otomanskem imperiju, kjer je bila tedaj mnogo večja verska toleranca kot pa v krščanski Evropi. Pri tem ni nepomembno, da obstajajo številna grobišča s stečki tudi tam, kjer ni cerkva. Poleg tega je bil vpliv etabliranih religij v dinarskih gorah vedno šibak in omejen. Do prelomnice je prišlo šele v 16. st., ko so obnovili dejavnosti srbske cerkve in se je začela katoliška obnova (Šarić 2008, 25). Kakšen in kolikšen je bil pritisk na ljudi, da svojce pokopavajo na cerkvena pokopališča, bo treba še raziskati. Tudi preseljevanje na tedanje avstrijsko in beneško ozemlje pri tem ljudem ni pomagalo, saj je bilo tam pokopavanje na neposvečeni zemlji, zunaj cerkvenih pokopališč nepredstavljivo, če odmislimo družbene izobčence. Nemirno mejno ozemlje med Turčijo, Avstrijo in Benetkami je prebivalstvu zaradi izjemnih življenjskih razmer omogočalo, da obdržijo številne politične, pravne, davčne svoboščine. Prav verjetno je, da se je v takih razmerah rodil kompromis, po katerem so trupla pokojnih v skladu s predpisi državnih in cerkvenih oblasti začeli pokopavati samo še na cerkvenih pokopališčih, za njihove duše, ki so bile ljudem pravzaprav edino pomembne, pa so brez nadzora vsakokratne cerkvene oblasti poskrbeli na način, ki je ohranil jedro starih običajev.

***

Ljubljana 2010, 232 str., 214 barvnih, 83 črno-belih fotografij, risb in kart, 17 grafov in tabel; 20 x 27 cm, meha vezava, ISBN 978-961-254-205-4.

>> Naprej | Na vrh |
Predstavitev | Kazalo