Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
|
INFORMACIJE Besedilo si lahko pretočite kot datoteko. |
Grobiščnim strukturam prištevam: posamične predmete, pokojnike, grobove na nižji strukturni ravni, grobne celote z notranjimi povezavami na naslednji nadrejeni strukturni ravni, tej nadrejene skupine grobov z medsebojnimi povezavami, grobišče kot celoto z vsemi notranjimi povezavami na krovni ravni najdišča, grobišče in njegove povezave z okolnim prostorom kot del struktur lokalne ali celo regionalne ravni.
Predmeti, ki so jih vzeli iz uporabe v skupnosti živih, seveda lahko govorijo o nekaterih procesih, ki so v njej potekali. To je področje, ki je marsikje že dobro raziskano. Ta vidik tu ni obravnavan. Ko so predmete položili v grobove, so jim dodali novo povezavo, zaradi katere so postali del grobiščnih struktur. Vprašanje "zakaj?" je zato eden od predmetov moje raziskave.
Grobišče je prostor, na katerega so ves čas njegovega obstoja vplivali različni procesi in v njem puščali svoje strukturne sledove. Če želimo iz njih črpati informacije o preteklosti, moramo vedeti za katere procese gre. Arheologi smo se doslej ukvarjali predvsem s tremi sklopi procesov, ki naj bi oblikovali grobišča: s kronološkimi procesi, s socialnimi procesi, z religijskimi procesi. Socialne procese lahko razdelimo tudi na proces družbenega razslojevanja in na domnevne etnične procese. Arheološke interpretacije so vzpostavile vrsto skrajno poenostavljenih, enopomenskih povezav med nekaterimi artefakti in procesi, ki naj bi jih povzročili. V kronološkem sklopu sodi sem definiranje t.i. kronoloških skupin, horizontov, ki naj bi določali časovni okvir posameznim artefaktom. V sklopu družbenega razslojevanja je to določanje kriterijev za razlikovanje namišljenih družbenih slojev, pri t.i. etničnih vprašanjih povezovanje posameznih artefaktov s povsem določenimi etnosi (pri čemer vsebina tega pojma ostaja nejasna) in zelo podobno pri religijskih procesih razlaganje posamične strukture z določeno veroizpovedjo. Tako se je v delu stroke oblikovala navidezna interpretacijska idila, v kateri je nek "pravi" predmet na "pravem" mestu lahko določil čas, etnično pripadnost in morda celo družbeno mesto pokojnika, ki mu je pripadal.
V celoti pa vendarle obstajajo precej različni pogledi na informacijski potencial pokopov (glej: Lull 2000). Medtem ko eni menijo, da je pokop odraz religioznih verovanj in so zelo skeptični do možnosti , da pri tem obstajajo kriteriji, s katerimi bi bilo mogoče rekonstruirati pripadajočo družbo živih, drugi verjamejo, da pogrebni običaji odsevajo družbeno stvarnost v vsej njeni zapletenosti. Pokop naj bi bil tvarna sinteza najbolj pomembnih značilnosti umrlega kot družbenega bitja. Tako naj bi bilo mogoče določiti njegov status in s tem družbeno organiziranost, v kateri je bil ta status v veljavi. Spet tretji menijo, da so grobiščne strukture prizorišča simboličnega merjenja moči med posamezniki ali skupinami. Četrti podarjajo, da šele primerjava med strukturami sveta živih in sveta mrtvih lahko pokaže stopnjo zanesljivosti družbenega interpretiranja grobiščnih struktur.
Izjemno obsežno arheološko analizo možnosti interpretacij družbenih struktur na področju Srednje Evrope, predvsem v 1. tisočletju a tudi pred tem, je sestavil Heiko Steuer (1982). Socialno strukturo je zajel v najširšem smislu, ki zajema celoto možnosti razčlenjevanja nekega prebivalstvo: od delitev po spolu, starosti, do političnih skupin, pravnih, religioznih, poklicnih, gospodarskih, religioznih, etničnih... Meni, da so pokopi realna odslikava, vendar ne družbe, ampak njenega predstavnega sveta (Steuer 1982, 73). En grob lahko kaže družbeni položaj, več grobov pa družbeno strukturo, vendar samo če je izpolnjena vrsta pogojev. Sam jih našteva 14, vendar poudarja, da jih je v resnici še več. Npr.: pokojnik mora v onostranstvu potrebovati enake predmete kot v tostranstvu, vsi pokopi morajo biti v skladu z istimi tostranskimi predstavami, pogrebni običaji morajo ohranjati vse pridatke, pridatki morajo izvirati iz dejanske posesti pokojnega, da imajo pokojni pravico do pridatkov, da soobstajale norme glede pridatkov, ki so bile enake za vse grobišče skozi daljši čas, da je obstajala trdna, neprehodna družbena struktura, socialni videz mora biti enak dejanskemu družbenemu rangu, tujci morajo biti pokopani enako kot domačini....(Steuer 1982, 81 ss). Zelo malo verjetno je, da bi bili kje izpolnjeni vsi pogoji hkrati. Steuer meni, da morda le v 6. st. in zgodnjem 7. st. na celinskem delu ozemlja z grobišči v vrstah. Tam ima tedaj večina grobov pridatke in opazne so določene norme (Steuer 1982, 86). Že uvodoma Steuer poudarja, da je socialna interpretacija arheoloških skupin mogoča le s pritegnitvijo historičnih izročil, etnografskih opažanj in spoznanj sociologije (Steuer 1982, 27), na koncu pa še, da je potrebno hkratno obravnavanje vseh možnih relacij, kar zahteva že računalniško obdelavo (Steuer 1982, 471.
Tiha predpostavka, da več premetov v grobu, več zlata, srebra, eksotičnih uvoženih izdelkov pomeni pokojnika, ki je v življenju pripadal višji družbeni plasti, torej ni tako zelo zanesljiva, kot se morebiti zdi. Kajti statusni simboli so se skozi čas tudi spreminjali. Tako npr. znamenita družbena delitev merovinških pokojnikov zahodne in južne Nemčije na podlagi njihove grobne posesti, ki jo je predlagal Rainer Christlein (1973), danes doživlja kritiko že na osnovni, kronološki ravni. Del njegovih kriterijev je namreč pogojen časovno in ne socialno (prim.: Steuer 1982, 324; Donié 1999, 131 s). Da njegovih skupin ni mogoče pravno interpretirati je dokazal že Steuer (1982, 315 ss). Geografsko razliko med Alamanijo in Bajuvarijo, ki bi bila po njegovih merilih skorajda brez imenitnikov, pa je opazil že sam (Christlein 1973, 172 s).
Heinrich Härke je opozoril, da grobiščne strukture odsevajo ideje, in to na selektiven način, kar dela enopomenske poenostavljene razlage zelo nevarne, celo nemogoče (prim.: Härke 1997, 24). Nadalje je kritika pokazala, da take poenostavljene interpretacije niso sposobne opaziti sozvočnih struktur in določiti sopomenskih. Tako je npr. Ellen-Jane Pader opozorila na staro ugotovitev Petra Bogatyreva iz leta 1937, da ima posamezen del noše lahko različne pomene, ki so odvisne od povezav, v katerih se pojavlja. Zato ima v različnih skupnostih lahko različen pomen (Pader 1982, 20; podobno Brather 2000, 162 ss). Dokazala je, da majhno število pridatkov v grobu ne pomeni nujno nižje družbene vloge lastnika (Pader 1982, 195). Ugotovila je, da obstajajo sopomenske strukture (prim.: Pader 1982, 198). Tudi t.i. kronološke skupine so lahko v resnici sočasne družbene skupine (prim.: Teržan 1992). Prav tako se ne da s predmeti enostavno določati veroizpovedi lastnika (prim.: Schülke 1998; 1999). Čas preprostih, enopomenskih tolmačenj posamičnih pojavov mineva. Usmeritve groba npr. že dolgo ne razlagajo več s smerjo sončnega vzhoda na dan pogreba, ampak je jasno, da je treba iskati drugačne razlage. Zelo zanimive rešitve predlagata npr. Teresa Rysiewska in Jacek Wrzesiński (1997), ki vidita v različnih usmeritvah grobov poljskega grobišča Dziekanowice iz 10.-11. st. simbolično označevanje ljudi različnega geografskega in socialnega izvora.
Ali to pomeni, da so vse dosedanje razlage v celoti napačne? Nikakor ne. Navsezadnje o grobiščih nekaterih obdobij vendarle že vemo toliko, da lahko oblikujemo nekatere napovedne modele idealiziranih procesov, ki nam bodo pomagali razpoznavati posamezne pripadajoče strukture.
Že preprosto opazovanje samo nekaterih lastnosti pokopavanja - žgani pokop, okostni pokop, plani pokop, gomilni pokop - pokaže naslednje:
a) pri pokopavanju veljajo pravila,
b) istočasno lahko veljajo različna pravila,
c) pravila se sčasoma spreminjajo.
č) pravila povzročajo skladne strukture.
V nadaljnjem se bom omejil le na strukture, ki jih je mogoče zaslediti v Altenerdingu.
Prepoznavanje pravil pokopavanja lahko pomaga razvozlati navidez neurejene kopice grobov. Pri tem si bom pomagal z izhodiščno trditvijo: da razporeditev grobov po grobiščnem prostoru ni naključna, ampak je posledica nekih (tudi merskih) pravil. Karta razprostranjenosti posameznih latnosti na grobišču je zato pomembno analitično orodje.
Grobišče ustvarjajo živi. Vanj vtkejo svoje predstave o smrti, o svojem odnosu do nje ter o odnosu mrtvih do smrti in do živih. Živi svoje predstave dobivajo iz vidnega sveta. Vse to lahko povzamemo v trditev, da je: grobišče struktura, ki je nastala v skupnosti živih v procesu njihovega razumevanja smrti. S tega vidika so torej grobiščne strukture povezane z živimi in tudi o njih lahko marsikaj povedo. Po drugi strani je res, da si noben pokojnik ni dal ničesar sam v grob in da ničesar od tistega, kar ima v grobu, ne more rabiti tako, kot to rabijo živi. To pomeni, da predmet, ki so ga vzeli iz sveta živih in dali mrtvemu, dobi prenesen, simbolni pomen. Grobišče je zato nabito s simboli.
Ni se odveč vprašati, kako so ti simboli nastali. Res je, da simboli lahko nastanejo zelo preprosto, dogovorno, kot se država lahko odloči za himno, zastavo, grb... Vendar menim, da je vsaj večina simbolov, ki jih odkrivamo na grobiščih, nastala na drugačen način in sicer skozi zelo dolg proces pojasnjevanja neznanega z znanim. Pri tem je bil prvotni pomen pogosto pozabljen. Taki simboli so pravzaprav strukture, ki so sledovi družbenega procesa, s katerim so ljudje urejali najprej svoj odnos do narave, nato še med seboj. To pomeni, da iz grobišča lahko pridobimo nekatere informacije o teh relacijah.
Če se spomnimo, da so tudi črke zgolj neka vrsta simbolov, vidimo, da je razlika med pismenimi in nepismenimi kulturami bolj umetna kot ne. Kajti tudi grobiščni simboli so svojevrsten
zapis, ki se ga moramo naučiti brati. Pri tem nam lahko pomagajo vede, ki se ukvarjajo s simboli - od semiotike do mitologije. Brez poznavanja govorice simbolov nam simbolne
strukture grobišč ostajajo neme. Pri tem lahko izhajamo iz opažanj:
a) da so simboli tisti del duhovnih struktur, ki so se po svojem nastanku le malo spreminjali;
b) da je mogoče govoriti o skupnih simbolih prebivalstva Evrope, ker je simbolika posameznih skupin njenega prebivalstva skladna.
Ti opažanji nam omogočata, da smemo (z določeno previdnostjo) primerjati strukture starejših in mlajših ter geografsko oddaljenih grobišč. Pogoj je, da so nastale v skladnih procesih.
Grobiščne strukture lahko pogojno opazujemo z dveh vidikov; da so jih ljudje ustvarili z mislijo na potrebe mrtvega v posmrtnem bivanju, in da so lahko odrazili z njimi vlogo preminulega v svetu živih. Če se je v svetu mrtvih hrabrim bojevnikom godilo bolje kot pa tistim, ki niso padli v boju, je bilo za slednje bolje, da so jih vsaj pokopali na herojski način (prim.: Teržan 1997). Orožje v grobu torej nikakor ne pomeni nujno, da ga je pokojnik v življenju tudi kdajkoli uporabljal, hkrati pa vendarle pove, da so bojevniki v svetu živih sicer obstajali. Kaj pa, ko se uveljavi verovanje, da so ljudje po smrti enaki, svojci pokojnika pa še vedno želijo poudariti njegov položaj v svetu živih, kar se je očitno dogajalo v času uveljavljanja krščanstva? Tu se mi zdi možna misel, da je na točki prehoda v krščanski predstavni svet smrti obstajalo obdobje, ko predmeti v grobu bolj kot kdajkoli prej ali pozneje odsevajo vsaj do določene mere verno družbeno podobo pokojnika v času smrti.
Literatura:
Zgornje besedilo si lahko pretočite kot datoteko: