Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Strani za študente arheologije zgodnjega srednjega veka na FF v Ljubljani
POZNOANTIČNO OBDOBJE
|
GROBIŠČA |
Poznoantična grobišča v Sloveniji so mnogo slabše poznana kot naselbine in so bila v starejših časih le redko temeljiteje raziskana. Zaradi dobro organizirane spomeniške službe je bilo v zadnjih desetletjih vendar mogoče bolj sistematično raziskati nekaj pomembnejših grobišč.
Grobišča iz 4. in prve polovice 5. st. so dobro znana. Največkrat gre za skupine grobov na grobiščih ob mestnih vpadnicah, ki so nadaljevala tradicijo rimskega načina pokopavanja, večkrat pa so bila odkrita tudi v opuščenih mestnih arealih (Ptuj, Zg. Breg, Curk 1966; Rabelčja vas - zahod, Tušek 1997). Ločiti je že mogoče posamezne skupine znotraj mestnega prebivalstva, ki so pokopavale ločeno, tako npr. grobišče na vrtu Narodnega muzeja v Ljubljani (Vuga 1985) in na dvorišču SAZU v Ljubljani (P. Korošec 1951), Panorami v Ptuju (P. Korošec 1950), na gradu v Ptuju (Jevremov, Tomanič Jevremov, Ciglenečki 1993). Pojavljajo pa se tudi že manjša grobišča, ki so pripadala višinskim naselbinam: Brinjeva gora (Pahič 1969), Javornik (ANSl 1975, 152), Ajdovski gradec nad Vranjem (Bachran 1975), Puščava pri Starem trgu (ANSl 1975, 277; Pleterski, Belak 2002), Ravno brdo (Stare 1952), V brezju nad Mihovim (ANSl 1975, 223). Ponekod ni mogoče zanesljivo ugotoviti opustitve teh grobišč, npr. na Panorami na Ptuju (P. Korošec 1950).
Nekropole iz konca 5. in 6. st.
Dovolj dobro smo seznanjeni z grobišči iz konca 5. in celotnega 6. st., o katerih obstojata tudi dva krajša sintetična pregleda. V prvem je D. Vuga pokazal na metode pokopavanja v času preseljevanja ljudstev, kjer je baziral predvsem na grobiščih iz Roj pri Moravčah in Svete gore v Zasavju (Vuga 1980), v drugi pa je V. Bierbrauer v okviru predstavitve jugoslovanskega zgodnjega srednjega veka podal tudi dobro označitev nekropol z območja Slovenije s krajšimi analizami večjih grobišč, predvsem Kranja, Rifnika, Bleda in Vranja (Bierbrauer 1984, 52-58). Najpogosteje se je posvečal problematiki nekropol in gradiva iz njih Z. Vinski, ki je v več sintetičnih študijah, kot tudi v objavah posameznih vrst gradiva, obravnaval predmete iz slovenskih nekropol 5. in 6. st. (važnejši pregledi Vinski 1971a; Vinski 1978; Vinski 1980).
Zanimivo je, da je postal slovenski prostor evropsko znan predvsem po grobišču iz časa preseljevanja ljudstev z ledine V lajhu v Kranju že v začetku 20. st., veliko prej, preden so začeli z raziskovanji poznoantičnih naselbin. Različne interpretacije tega najdišča, kjer je bil sprva poudarjen predvsem langobardski značaj najdb, so dobile kasneje drugačno vsebino. J. Werner je v svojem za Slovenijo in njeno poznoantično obdobje izredno pomembnem delu o Langobardih stvari postavil na svoje mesto (Werner 1962, 121-130). Poudaril je vodilno vlogo staroselskega substrata na tem grobišču ob sicer pomembni, a mnogo manjši vlogi Langobardov in delno Vzhodnih Gotov. Tej interpretaciji se je pridružil kmalu zatem v svojih študijah Z. Vinski, ki se je posvetil drobni materialni kulturi tega grobišča (Vinski 1971b; Vinski 1980). Pomemben rezultat je predvsem monografska obdelava grobišča s kataloškim delom (Stare 1980), ki je eno temeljnih del za razumevanje časa preseljevanja ljudstev v širšem evropskem prostoru. Delo dopolnjujejo novejše študije, ki pa nakazujejo potrebo po reviziji celotnega gradiva in predvsem po celovitem načrtu grobišča (Knific 1995; Ibler 1991). Omeniti je potrebno tudi podrobneje še neobjavljene bogate barbarske grobove, izkopane leta 2004 pod vodstvom M. Sagadina na robu doslej znanega obsega grobišča. V zvezi z grobiščem v Lajhu je potrebno omeniti tudi Margetičevo razpravo o Langobardih v Sloveniji, v kateri je - sicer na osnovi Vinskijevih študij - neargumentirano spremenil datacijo gradiva (Margetić 1992).
Pomembnost strateške lege Kranja v času preseljevanja ljudstev dopolnjuje odkritje manjše nekropole na drugi strani Save, na lokaciji Iskra – Križišče (Sagadin 1988). Tu najdeni grobovi, izkopani s sodobnimi metodami pri zaščitnem izkopavanju, načenjajo vprašanje lociranja pripadajoče naselbine. Posebej zanimiva je ta nekropola zaradi neposredne povezave s kasnejšim slovanskim grobiščem in odpira - podobno kot Bled Pristava - dragoceno možnost študija kontinuitete.
Že v letih 1948–1951 odkrito grobišče na Blejski Pristavi je imelo srečnejšo usodo, saj je bilo izkopano po drugi svetovni vojni načrtno, s sodobnimi metodami (Kastelic 1960).
Pristava 1951, kv. 40. Skica iz dnevnika.
Žal celovita objava z ovrednotenjem gradiva in izvrednotenjem grobišča manjka, posamezne že znane grobne celote pa ne dopuščajo poglobljene analize. Nadaljnja izkopavanja v letih 1975 –1979 so poleg slovanskih razkrila nadaljnjih 38 poznoantičnih grobov, tako da je zdaj znanih 147 staroselskih grobov z nekropole Bled-Pristava I. Tudi ti so večidel neobjavljeni, zato ostaja celovita objava pomembnega grobišča na blejski Pristavi desiderat (Knific 1986). V začetku previsoko datirana starost nekropole Bled-Pristava I v 7. in deloma celo v 8. st. in njen slovanski značaj (Kastelic 1960, 40) sta bili kmalu spremenjeni oziroma dopolnjeni (Werner 1962, 128-129). Kot osnovna značilnost blejske nekropole - v nasprotju z grobišči v Kranju, Rifniku in Dravljah - je prav enovito staroselsko prebivalstvo, brez zanesljivih znakov germanskih prišlekov.
Dovolj celovito je znano grobišče na Rifniku, kjer je v veliki meri izkopana
tudi pripadajoča naselbina (Bolta 1970-1971; Bolta 1978; Bolta 1981; Bierbrauer
2003). Naselbina skupaj z grobiščem je pomembna celota in je eno najodmevnejših
referenčnih najdišč na območju Vzhodnih Alp. Kataloški prikaz grobišča s kratkim
ovrednotenjem najdb sicer omogoča vpogled v rifniško bogastvo, vendar manjka
poglobljena analiza gradiva, predvsem pa natančnejša in zanesljivejša reprodukcija izkopanih predmetov.
Opravljena je bila analiza horizontalne stratigrafije, ki jo B. Vičič interpretira kot
razvrstitev pokopanih pripadnikov štirih družin (Vičič 1990); Bierbrauer jo
zanika kot neutemeljeno (Bierbrauer 2003, 616). V zadnjem času je narejena antropološka analiza
(Leben-Seljak 2006).
Ker grobišče ni ohranjeno v celoti, je preverjanje rezultatov oteženo, predvsem pa manjkajo tovrstne analize
z drugih sorodnih najdišč. V. Bierbrauer je opozoril na večinske romanske
značilnosti grobišča na Rifniku (Bierbrauer 1984, 54-57; Bierbrauer 2003).
Rifnik, grob 83.
Nekropola v Dravljah daje sliko zaključenega grobišča iz ožje omejenega časovnega horizonta in ima že svojo monografsko obdelavo s kvalitetnim katalogom najdb (Slabe 1975). Poseben pomen grobišča je predvsem v krajšem časovnem razponu njegovega trajanja, ki kaže na obstoj postojanke, ki bi jo smeli vezati zgolj na čas vzhodnogotske prisotnosti pri nas, kar je med doslej znanimi najdišči izjemno. Opozarja na neko postojanko v bližini, ki je v zaledju nekdanje Emone imela posebno nalogo - najverjetneje kontrolo komunikacije ali celo križišča poti. Odprto ostaja vprašanje, zakaj naselbina ni bila zanimiva v času langobardske prisotnosti?
Ostala najdišča iz tega časa se le nakazujejo ali so poznana z nekaj skeleti: Korinjski hrib (Ciglenečki 1985, 258), Cerov log (Stare 1977a), Gorenje Vrhpolje (Stare 1977b), Sveta gora v Zasavju (Vuga 1974), Vinji vrh (Božič, Ciglenečki 1995, 266-267), Veliki Orehek (Pirkovič 1970-1971, 175-176), Kaplja vas (Josipović 1988), Laška vas (J. Korošec 1947, 47-48), Roje pri Moravčah (Vuga 1973), Levakova jama (Slabe 1976), Kicelj blizu Gorenje vasi pri Šmarjeti (Božič, Ciglenečki 1995, 265-266), Vranja peč (Pirkmajer 1986; Ciglenečki 1992, 53-54), Podmelec (Šribar 1967).
Skupine grobov iz časa preseljevanja ljudstev
Manjše skupine grobov iz časa preseljevanja ljudstev so bile odkrite pretežno pri naključnih delih. Takšno je grobišče v Solkanu z značilnimi in bogatimi langobardskimi grobovi iz 7. st. (Knific, Svoljšak 1984), kot tudi ostaline podobnega, a nekoliko starejšega grobišča iz Bilj v Vipavski dolini (Osmuk 1978) in posamezni grob s Svetih gor nad Bistrico ob Sotli (P. Korošec1974, 486-492).
Posebno skupino predstavljajo grobovi v cerkvah in ob njih: Ajdna in Tonovcov grad s številnimi, tudi otroškimi pokopi in na drugi strani npr. Rifnik, Kučar, Korinjski hrib s po eno grobnico. Ali kaže to na drugače oblikovane skupnosti, krajše trajanje nekaterih naselbin, različne običaje idr.?
Sledove raztelešenja so opazili doslej le pri skeletih iz Gorenjega Vrhpolja (Stare 1977b) in iz Roj pri Moravčah (Vuga 1980), nedvomno pa bi jih še več pokazal podrobnejši študij celotnega kostnega gradiva. Kot posebnost je treba omeniti večje število skeletov iz različnih grobišč z deformiranimi lobanjami (Slabe 1980). Pri draveljskem grobišču je M. Slabe ugotovil, da skeleti z deformiranimi lobanjami niso bili v zvezi z značilnimi germanskimi pridatki in da so bili celo povsem brez pridatkov. Zato je umestno opozoril, da smemo tudi pri grobovih brez pridatkov dopustiti možnost barbarskih pokopov (Slabe 1975, 82-83).
V šesto stoletje sta v literaturi uvrščena dva poznoantična nagrobnika: znameniti Gaudencijev nagrobnik in plošča z zgodnjekrščanskim napisom iz Celeje (Egger 1927; Kolšek 1984, 343-344; Ciglenečki 1995, 182). Datacija se zdi danes pri obeh vprašljiva, saj ju je mogoče staviti v širši razpon pozne antike in ne zgolj v 6. st. Predstavljata zadnji spomenik antične pismenosti v našem prostoru in dokazujeta visoko stopnjo omike še ob zatonu antike.