Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Strani za študente arheologije zgodnjega srednjega veka na FF v Ljubljani
POZNOANTIČNO OBDOBJE
|
DROBNA MATERIALNA KULTURA |
Pri izkopavanjih v naselbinah in grobiščih pa tudi z nepooblaščenimi posegi amaterjev z iskalci kovin se je pojavila množica drobnega gradiva, ki je le v redkih primerih ustrezno ovrednoteno. V glavnem gre za sprotne analize, ki so bile opravljene ob objavi najdišča, največkrat preliminarne. Kot pomembne izjeme smemo izpostaviti najdišča v Lajhu v Kranju (Vinski 1980), Dravlje (Slabe 1975), Hrušico (Giesler 1981, 53-125), Starokrščanski center v Emoni (Plesničar-Gec 1983), Kranj-Križišče Iskra (Sagadin 1988), Kučar (Ciglenečki 1995), Kapucinski vrt v Kopru (Cunja 1996) in Tinje nad Loko pri Žusmu (Ciglenečki 2000).
Še najbolje je znano kovinsko gradivo, predvsem nakit. Prvo tipološko študijo je opravil Kastelic z analizo uhanov s košarico iz grobišča Bled-Pristava I (Kastelic 1956 in Kastelic 1960, 14-23). Nedvomno najpomembnejše študije drobnega gradiva iz slovenskih poznoantičnih najdišč je prispeval Z. Vinski, ki se je posebej posvetil germanskim najdbam (Vinski 1971a, b; Vinski 1978; Vinski 1980). Na to se navezujejo krajše študije M. Slabeta (Slabe 1982; Slabe 1986; Slabe 1990), D. Vuge (Vuga 1974), I. Sivec- Rajterič (Sivec-Rajterič 1975) in T. Knifica (Knific 1995; Knific 2005). Pregledno študijo romanskega kovinskega gradiva v širšem vzhodnoalpskem prostoru je opravila U. G. Ibler, žal pa je njeno delo dostopno za zdaj le kot doktorska disertacija (Ibler 1991). Občasno so se slovenskemu gradivu posvetili tudi tuji raziskovalci (Werner 1962; Giesler 1981; Bierbrauer 1984; Ibler 1991; Pröttel 1996).
Gradivo iz časa zgodnjih barbarov so obravnavali zgolj pri posameznih najdiščih, tako pri Predjami (P. Korošec 1982), v Ljubljani (Vuga 1985), na Ptuju (P. Korošec 1968; Knific 1993; Ciglenečki 1993a; Jevremov, Tomanič Jevremov, Ciglenečki 1993). Ena od redkih slovenskih sistematičnih študij je posvečena ledvičastim pasnim sponam iz začetka preseljevanja (Vuga 1985).
Krajši pregled orožja in vojaške opreme daje I. Sivec (Sivec 1997), grobove z orožjem je posebej obravnaval Slabe (Slabe 1983), železno orodje pa Ciglenečki (Ciglenečki 1983) in v zadnjem času predvsem Božič (Božič 2005). Pozornost so izzvale tudi posamezne lepe in problemsko zanimive najdbe, kot so prstan iz 4. st. s Trojan (?) (Cvikl Zupančič 1968), pozlačeni fibuli s Ptuja (Jevremov 1990), hunskodobni predmeti in puščice (Knific 1993) in zgodnjekrščanski kristogrami z Vipote (Ciglenečki 1993b; Ciglenečki 2003). Vendar gre pri večini teh del za manjše študije, ki skušajo opredeliti najdeno gradivo le z namenom, da bi pojasnile stratigrafsko situacijo v naselbinah in redko za ambicioznejše projekte sintetičnih obdelav gradiva. Potrebno je omeniti tudi akcijo Sinteza materialne kulture rimskega obdobja v Sloveniji, ki je bila opravljena ob koncu sedemdesetih let pod vodstvom S. Petru (gl. članke v Arh. vest. 30, 1978, 221-338). Kljub mnogim pomanjkljivostim so tedanje obdelave gradiva služile kot izhodišče nadaljnjemu študiju drobne materialne kulture na slovenskem območju (delno obravnavano tudi poznoantično gradivo). V zadnjem času smemo izpostaviti poglobljeno in zelo obsežno študijo poznoantičnih depojev s Polhograjske gore, ki jo je pripravil D. Božič in se v njej temeljiteje posvetil različnim tipom predmetov, ki so bili v teh depojih najdeni (Božič 2005).
Tonovcov grad, orodje.
Še posebej problematično je gradivo, ki je pri naselbinskih izkopavanjih odkrito v največjih količinah - groba kuhinjska lončenina. Prvi je to spoznal S. Pahič (Pahič 1980), ki je bil pri obdelavi gradiva z Brinjeve gore soočen z ogromno količino grobe keramike. Do takrat so se le redki ukvarjali s tem problemom, in še to le v okviru siceršnje obravnave rimske lončenine (npr. P. Petru 1969b; Mikl Curk 1972; Mikl Curk 1973). Temu je sledila prva velika sistematična objava keramike z izkopavanj na Hrušici (Giesler 1981, 82-101), kjer pa je bila predstavljena predvsem keramika iz 4. st. Z odkrivanji in raziskavami poznoantičnih naselbin je prihajalo znova in znova do tega problema ob objavi posameznih najdišč (Leben, Valič 1978; Ciglenečki 1981, 423-427; Ciglenečki 1984; Svoljšak 1985; Ciglenečki 1995, 146-151; Cunja 1996, 122-128). Načrtnim raziskavam keramike se je v vzhodnoalpskem prostoru posvetila H. Rodriguez in v več sintetičnih člankih obravnavala tudi našo grobo lončenino (Rodriguez 1992; Rodriguez 1997). Ob obravnavi grobe keramike z najdišča Tinje pri Loki nad Žusmom je obsežnejšo primerjalno študijo grobe keramike pripravil S. Ciglenečki (Ciglenečki 2000).
Tonovcov grad, groba kuhinjska lončenina.
Prav tako je začelo naraščati zanimanje za dobro datirano boljše posodje (predvsem afriška sigilata in amfore), ki vedno bolj pridobiva na veljavi zaradi večje kronološke občutljivosti in izpovednosti. Od tujih raziskovalcev je potrebno v tej zvezi omeniti J. Hayesa (Hayes 1972), M. Mackensena (Mackensen 1987) in posebej Ph. Pröttela, ki je svojo disertacijo namenil prav vzhodnoalpskemu prostoru (Pröttel 1996). Amfore je pregledno obdelala V. Vidrih Perko (Vidrih Perko 2000). Ista avtorica je pripravila tudi več študij o boljšem posodju z drugih najdiščih (Perko, Plesničar Gec 1991; Vidrih Perko 1992; Vidrih Perko 1995; Vidrih Perko 1997a, b; Perko, Bavdek, Lazar 1998). T. Knific je v sintetičnem prikazu predstavil pozne amfore in pečatno ter glajeno keramiko (Knific 1994).
Poznoantično steklo je mnogo skromneje ohranjeno, obrobno so ga obravnavali v poročilih o posameznih najdiščih (npr. Leben, Šubic 1990, 329). Svoj prostor pa je dobilo v sintetičnem pregledu I. Lazar (Lazar 2003).
Tonovcov grad, steklen kozarec.
Kratko je potrebno osvetliti tudi velik prispevek numizmatike, ki je prav v zadnjem času dosegla velik napredek in kjer so poleg novejšega sistematično uredili vse starejše gradivo in ga večidel že skrbno objavili v temeljnem pregledu antičnih novcev v Sloveniji (P. Kos 1988; Kos, Šemrov 1995; Šemrov 1998; Šemrov 2004). P. Kos je prispeval tudi nekaj študij, ki so obogatile poznavanje problematike novčništva in posredno boljše razumevanje poznoantičnega obdobja, posebej 4. in 5. st. (P. Kos 1981; P. Kos 1983; P. Kos 1986). Gotske novce s slovenskega prostora je v širše zasnovani sintetični študiji obdelal Ž. Demo (Demo 1994).
Tonovcov grad, novec gotskega kralja Teoderika.