PA: naselbine

Strani za študente arheologije zgodnjega srednjega veka na FF v Ljubljani

POZNOANTIČNO OBDOBJE

NASELBINSKA SLIKA

Sistematična raziskovanja poznoantične naselbinske slike so se z nekaj izjemami začela pozno. Tako so bile v starejših raziskovalnih fazah predmet podrobnejših raziskav posebej opažene poznorimske postojanke, ki so ležale v bližini današnjih naselij ali celo v njih in v bližini cest: Ajdovščina, Hrušica, Vrhnika, Velike Malence (Saria 1939, 142-148; P. Petru 1972). Prevladovalo je mnenje, da so naselbine kljub osiromašenju obstojale dalje (posebej mesta), pomanjkanje ustreznih najdb pa so pripisovali slabi raziskanosti in slabim možnostim odkritja (kasnejša preplastitev) (Klemenc 1950; M. Kos 1955, 28-29). Skratka, predstavljali so si nadaljevanje poselitvene slike iz rimskega obdobja, le da v močno osiromašeni varianti.

V preteklih desetletjih se je nato tovrstnim raziskavam posvetil velik del slovenskih arheologov, zato tudi rezultati niso izostali (pregledno pri P. Petru 1982; Ciglenečki 1987a in Ciglenečki 1994a). Če primerjamo sedanje rezultate s tistimi, ki so jih lahko predstavili še leta 1958, vidimo ogromen pomik v poznavanju in razumevanju poznoantičnega obdobja v slovenskem območju (Saria 1958, 81). Takrat so bile sicer že dobro znane poznorimske trdnjave, kot npr. Hrušica in Ajdovščina, čas poznega 5. in 6. st. pa je bil na zemljevidu le z zgolj nekaj nakazanimi najdišči popolna neznanka. J. Šašel je še leta 1975 pisal, da pri obravnavi poznoantičnega časa nimamo vpogleda v poselitev podeželja (Šašel 1975a, 69). Vendar se je prav v 70-tih letih podoba raziskanosti začela bistveno spreminjati. Začela se je era intenzivnih raziskav poznoantičnih višinskih najdišč, ki so se z leti močno nakopičila. Mnoga, že prej znana prazgodovinska gradišča pa so bila v tem obdobju prepoznana kot poznoantična.

Kontinuiteta mest v drugi polovici 5. in v 6. st.??

Najprej se je treba dotakniti velikokrat omenjanega problema obstoja mest v drugi polovici 5. in v 6. st. (navajam le nekaj pomembnejših pregledov te problematike in omemb: Saria 1939, 148; Klemenc 1955; P. Petru 1964-1965, 90; Šašel 1972, 5; P. Petru 1978b, 225-226; Slabe 1975, 86-87; Plesničar-Gec 1983, 32; Ciglenečki 1987b, 268-269; Ciglenečki 1993a, 514).

Domneve zgodovinarjev

Zaradi omemb škofov iz Celeje in Emone še pozno v 6. st. so zgodovinarji utemeljevali obstoj rimskih mest v 5. in 6. st. (Rus 1939; M. Kos 1955, 28-29; Grafenauer 1978, 231). Arheologi so jim ob nezadostni raziskanosti največkrat sledili in pri tem uporabili še tako skromne najdbe, da bi potrdili resničnost teh domnev. Tako je prišlo do močnega izkrivljanja poselitvene slike, v kateri so skušali prikazati kontinuiteto večine rimskih mest vse do prihoda Slovanov (prim. pri Klemenc 1950, 80-81; Klemenc 1955, 333; Šašel 1968, 560; Kolšek 1975; Kolšek 1984; Šašel Kos 1994, 287; Plesničar Gec 1997, 368).

Arheoloških dokazov o kontinuiteti mest ni!

Dejstvo je, da doslej v vseh rimskih mestih na sedanjem slovenskem prostoru ni bila dokazana zaključena naselbinska plast iz tega obdobja (Slabe 1975, 85 87; Ciglenečki 1993a, 514; Ciglenečki 1997a, 192). Pri večini mest celo ni nikakršnih dokazov, ki bi govorili o njihovem obstoju v sredini 5. st. Obstajajo le posamezni predmeti, ki pa so v večini starejše najdbe, brez dokumentacije in zato brez vsakršne izpovedne vrednosti (Klemenc 1955, 353; Slabe 1975, 84-86; Plesničar Gec 1997, 366-368).

Redki zanesljivo datirani pozni predmeti (tu mislim predvsem na fibulo pava iz lokacije Šumi v Ljubljani in pozno fibulo jelena s Panorame na Ptuju) kažejo prej na krajšo prisotnost posameznikov ali skupin, ki so se na svoji poti proti Italiji krajši čas zadrževali v ruševinah mest, kot na kontinuirano poselitev mest do konca 6. st. (Plesničar, Sivec-Rajterič 1978, 61; Ciglenečki 1993a, 512).

Pomemben kronološki kazalec je tudi afriška sigilata. Študija Ph. Pröttela je pokazala, da je mogoče najmlajše kose sigilate v Emoni, Celeji in Petovioni datirati najdalj do sredine 5. st. (Pröttel 1996, 126, 128, 129-130). Do podobnih izsledkov je v svoji disertaciji o amforah prišla V. Vidrih Perko (Vidrih Perko 1994).

Dokaz za nadaljnji obstoj mesta in njegovih inštitucij nikakor ne morejo biti ostaline posameznih primitivnih bivališč, ki se sporadično omenjajo, a doslej v literaturi še niso podrobneje objavljene (Klemenc 1955, 333; Plesničar Gec 1997, 366). Najtehtnejši dokaz za diskontinuiteto mest in predvsem cerkvenih središč so ostaline zgodnjekrščanskih cerkva, ki so bile ugotovljene v treh prej naštetih mestih in kažejo sledove opustitve ali celo uničenja v prvi polovici 5. st. Nikoli več niso bile obnovljene, kar nedvoumno potrjuje premik klerikov s škofom na čelu drugam (Ciglenečki 1999, 291).

Ob tem se zdi potrebno spomniti tudi na diskusijo o istem problemu, ki poteka med arheologi v Italiji, kjer so v nekaterih mestih odkrili skromne ostanke lesenih stavb (Luni, Brescia, Verona), a se ne morejo sporazumeti, ali imajo pred sabo znake kontinuitete mesta ali ne (Ward - Perkins 1997). Treba pa je opozoriti, da diskusija teče ob povsem oprijemljivih stavbnih ostankih s pripadajočim obsežnim drobnim gradivom. Pri nas tovrstnih sledov ni, zato ugotavljamo popolno diskontinuiteto v vseh štirih rimskih mestih.

Poznorimske vojaške utrdbe in Claustra Alpium Iuliarum

V poznorimskem obdobju (če s tem omejimo zgodnejši del poznoantičnega obdobja) so nastale tudi številne utrjene vojaške postojanke z osnovnim namenom čuvati vhod v Italijo in v skladu z Dioklecijanovo reorganizacijo vojske z globinsko namestitvijo vojaških oddelkov. Te postojanke so zaradi dobro vidnih, in deloma že prej raziskanih ostankov dobro znane in nakazujejo začetek pospešenega utrjevanja sedanjega slovenskega prostora (Saria 1939, 142-148; P. Petru 1969a; Šašel, Petru 1971; Ulbert 1981; Ciglenečki 1987a, 111-112; Pröttel 1996, 133-149; Ciglenečki 1997a, 193). Velika večina jih je v navezavi z zapornim sistemom Claustra.

Od novejših raziskav je potrebno omeniti posebej tiste v Ajdovščini (Osmuk 1997), na Vrhniki (Horvat 1990) in Martinj hribu (Leben, Šubic 1990). Večina teh utrdb je bila postavljena na naravno že bolje zavarovanih mestih, večidel na manjših vzpetinah, a zato opremljena z močnejšimi obrambnimi napravami. Njim se pridružuje nekaj v novejšem času prepoznanih utrdb, ki so slabše raziskane, vendar njihova naravno dobro zavarovana lega in v njih najdeni predmeti vojaškega značaja dovoljujejo misel, da so te dopolnjevale mrežo prej omenjenih postojank in da so imele poleg strateškega značaja tudi signalne naloge. Mednje sodijo Rodik (Slapšak 1978; Slapšak 1985), Gradišče pri Dunaju, Zbelovska gora, Svete gore nad Sotlo (Ciglenečki 1992, 25-27, 81-85, 67-70), Sv. Pavel nad Planino (Ciglenečki 1997a, 197-198), Ančnikovo gradišče (Strmčnik Gulič, Ciglenečki 2003, 272-281), Čentur (Jeločnik 1973; Jeločnik, Kos 1983), Tonovcov grad (Ciglenečki 1998, 9-10) idr. O problemu časa nastanka in trajanju tovrstnih utrdb glej pri M. Mackensenu (1981, 147-152), P. Kosu (1986, 195-217), S. Ciglenečkem (1987a, 123-127), Ph. Pröttelu (1996, 135-137) in N. Osmuk (1997, 122 in 126-127).

Podeželje v 4. in prvi polovici 5. st.

Podoba podeželja v 4. in 5. st. je slabo poznana. Rimske vile ali redke druge oblike nižinskih naselbin so ugasnile najpozneje v prvi polovici 5. st. hkrati s propadom mest (Lubšina - Tušek 1981, 183, 184-186, 172; Guštin 1985; Breščak 1990a; Božič 1995; Strmčnik 1997).

Postopno prepoznavanje višinskih postojank

Najvažnejši element naselbinske slike poznoantičnega obdobja predstavljajo utrjene višinske postojanke, največkrat v odmaknjenih in težje dostopnih predelih Slovenije. Njihova podoba je – ne glede na vsakokratno prilagojenost terenu - tipološko zelo pestra. Dolgo so jih posplošeno označevali kot pribežališča oz. »refugije«. Ciglenečki je leta 1979 opozoril na kompleksnost poselitve v višinskih utrdbah, ki se izraža v različnih tipih postojank (Ciglenečki 1979). Leta 1987 je bilo v kronologiji višinskih utrdb jasno razvidnih že več poselitvenih sunkov, mogoče pa je bilo tudi trditi, da na večini utrdb ni sledov kontinuirane poselitve od 4. do 6. st., o čemer je bila takrat prepričana večina raziskovalcev (Ciglenečki 1987a, 121-127 in posebej 126).

Poselitev višinskih postojank že v 2. st.?

Kar nekaj časa je prevladovalo mnenje, da je začetek utrditve in prvo poselitev višinskih utrdb iskati v drugi polovici 2. st. (P. Petru 1978a, 360; Ulbert 1979, 143; P. Petru 1982, 297) in posamezno še danes (Pröttel 1996, 152). Podrobna analiza drobnih najdb te datacije ni potrdila; večina arheologov se je naslonila na skromne najdbe ali zgolj posamezne novce iz tega časa in na kasneje popravljeno Eggerjevo tezo (Ciglenečki 1987a, 121-123). Večkrat so na to misel napeljevale tudi starejše najdbe, ki pa jih ni mogoče interpretirati kot ostaline poselitve iz 2. st., ampak gre za skromne ostanke svetišč, kakšnih drugih manjših objektov ali pa za poznejšo uporabo starejših predmetov.

Prvi zanesljiv poselitveni sunek v drugi polovici 3. st.

Zanesljivo pa je bilo mogoče ugotoviti začetek poselitve višinskih postojank v drugi polovici 3. st., kar odlično sovpada s splošno politično situacijo, z izgradnjo vojaških postojank (npr. Hrušica, Ajdovščina) in s številnimi sočasnimi depoji (Ciglenečki 1987a, 123-124; Ciglenečki 1990a, 154-156).

Preobrazba poselitvene slike v drugi polovici 5. in 6. st.

V drugi polovici 5. in celotnem 6. st. se je radikalno in dokončno spremenila naselbinska slika. Prebivalci so mesta zapustili, prav tako druge ravninske podeželske naselbine. Za stalne naselbine so izbrali nekatere že prej uporabljene višinske postojanke, ki so jih dodatno utrdili in v njih zgradili trajnejše, največkrat zidane stavbe. Prav tem postojankam so bile v zadnjih desetletjih posvečene najštevilnejše raziskave.

Med bolje poznanimi in delno raziskanimi poznoantičnimi naselbinami smemo poudariti Ajdno nad Potoki (Leben, Valič 1978; Valič 1985; Sagadin 1997), Ajdovski gradec nad Vranjem (Petru, Ulbert 1975; Knific 1979; Knific 1994), Rifnik (Bolta 1981; Pirkmajer 1994), Tinje nad Loko pri Žusmu (Ciglenečki 2000), Polhograjsko goro pri Polhovem gradcu (Slabe 1980; Slabe 1982-1983), Gradec pri Prapretnem (Ciglenečki 1992, 35-39), Sv. Pavla nad Vrtovinom (Svoljšak 1985), Svete gore nad Bistrico ob Sotli (P. Korošec 1974; P. Korošec 1997), Tonovcov grad pri Kobaridu (Ciglenečki 1994b; Ciglenečki 1998). Na izpostavljenem mestu znotraj teh naselbin je stala zgodnjekrščanska cerkev.

Vranje

Tonovcov grad

V posebno skupino je mogoče uvrstiti postojanke, kjer je bilo v notranjosti naselbine odkritih več zgodnjekrščanskih cerkva. Takšni sta Vranje in Tonovcov grad. Pridružuje se jima še Kučar nad Podzemljem, kjer pa so cerkve skupaj z večjo bivalno zgradbo stale v dobro utrjenem a neposeljenem prostoru. Nedvomno gre za pomembnejša krščanska središča, v katerih se je občasno mudil morda tudi škof (Ciglenečki 1995, 185-186; Bratož 1996, 139-140; Tavano 1995, 6).

Kučar

Utrdbe na strateških položajih

V obsežni skupini višinskih utrdb iz poznega 5. in 6. st. izstopajo nekatere, ki jih predvsem strateška lega in velikokrat tudi tlorisna zasnova opredeljujeta kot nekaj posebnega. Domnevati smemo, da so v njih manjše posadke skupaj z družinami varovale posamezne poti, prehode ipd. Že v letih 1982 in 1983 raziskani Korinjski hrib z le na obrambo omejeno zidano arhitekturo in skromno cerkvijo odlično ponazarja tip tovrstnih postojank (Ciglenečki 1985). Obstoj takšnega tipa utrdb je postavil pod vprašaj Bierbrauer (Bierbrauer 1990, 44-48), vendar novejše raziskave in spoznanja opravičujejo njegov obstoj ter potrjujejo izpostavljenost in funkcije takšnih utrdb (Ciglenečki 1994a, 245 247).

Korinjski hrib

Podobne utrdbe so tudi drugod, predvsem v bližini najpomembnejše vpadnice z vzhoda proti Italiji, kar nedvomno kaže na njihovo vlogo. Takšen je Zidani gaber s preprosto a razmeroma veliko apsidalno cerkvijo in enoceličnimi zgradbami (Ciglenečki 1990b). Razgled od tu pokaže, da je bila pomembna predvsem preglednost, saj leži pod njim ravnica ob stiku Panonske ravnine in predalpskega sveta kot na dlani ter omogoča kontrolo vhoda v Italijo. Da gre res za poseben tip utrdb, ki nima zgolj pribežniško-naselbinskega pomena, je dokazala utrdba Gradec pri Veliki Strmici, postavljena v senčno sotesko, katere lego je mogoče razumeti le s potrebo po kontroli prehoda rečice ali ceste ob njej (Božič, Ciglenečki 1995).

Zidani gaber

Pogled na karto pokaže, da je bila velika večina poznoantičnih utrdb postavljena v odmaknjen, največkrat hribovski svet, na območja, ki so bila prej slabo obljudena. Izjemi sta dve pomembni naselbini v ravninskem svetu, Kranj in pred nedavnim odkriti Črnomelj. Njuna sicer izpostavljena lega je razumljiva glede na odlično naravno obrambo; postavljeni sta na pomolih nad sotočjem rek, dodatno pa zavarovani z močnim obzidjem (Sagadin 1991; Sagadin 1995; Mason 1998).

Slabo poznana skupina pribežališč

V času pozne antike se nakazuje tudi precej pribežališč, ki pa so slabše raziskana. Kot bolje poznana je potrebno omeniti Veliki vrh pri Hrenovi (Ciglenečki 1987a, 36) in Ivank nad Šmartnim (Sagadin 1989). Njim je treba priključiti še mnoga - žal slabo poznana - prazgodovinska gradišča, na katerih so v pozni antiki izkoristili le naravno strmino in stare, še uporabne prazgodovinske okope. Takšne primere so pri sondiranju prazgodovinskih gradišč odkrili na Velikem vrhu nad Osredkom, Kunklu pod Vrhtrebnjem, na Sv. Ani nad Vrhpečjo, itd. (Ciglenečki 1990a, 147-154; Dular et a. 1991, 69-76; 76-81).

Jame

Čeprav ne tako pogost, pa vendar upoštevanja vreden aspekt poselitve so tudi jame. Po izpovednosti najdb nedvomno izstopa Jama pod Predjamskim gradom v Predjami (P. Korošec 1982). Druge so služile tudi kot kultna mesta (Tominčeva jama, Pod gričo pri Godiču, Jama pod hribom Žičica pri Mostah) (ANSl 1975, 132 133; Knific 1994-1995a; Knific 1994-1995b).

Utrjene naselbine ob morju

Na pomenu so pridobili tudi zavarovani obalni kraji v Primorju. Novejša zaščitna izkopavanja odkrivajo bogate poznoantične sledove pod stavbami Kopra in Pirana, ki se izkazujeta kot pomembni naselitveni jedri ob koncu antičnega obdobja (Cunja 1996; Snoj 1996; Snoj, Novšak 1992; Vidrih Perko 1995). Najdbe se tam pomnožijo prav v času, ko so v notranjosti začeli opuščati višinske naselbine in segajo iz 6. v 7. st. in celo dlje. Koper otok in lahko branljivi polotok Piran sta nudila idealno zavetje beguncem iz notranjosti.

Germanska prisotnost

O germanski prisotnosti znotraj utrjenih, povsem romaniziranih naselbin smo slabo poučeni. Deloma je temu kriva kratkotrajna germanska prisotnost, deloma pa dejstvo, da so bili njihovi značilni predmeti večkrat iz dragocenih materialov in se zato toliko redkeje najdejo. Vse več znakov kaže, da so se Vzhodni Goti in Langobardi naselili poleg staroselcev v nekaterih pomembnejših postojankah (Ciglenečki 1997b, 186; Ciglenečki 2005, 269-270). Prav tam je bilo mogoče zaslediti tudi osredotočenje nekaterih značilnih najdb, posebej keramike, ki razločno kažejo, da so se posamezne germanske družine naselile v pomembnejših zgradbah in kontrolirale staroselsko prebivalstvo na važnejših postojankah. Dopustiti smemo tudi obstoj manjših samostojnih naselbin, na kar bi morda kazali grobišči Dravlje in Bilje (Slabe 1975; Osmuk 1978).

Vzhodnogotske najdbe

Pólis Norikón in ohirómata epi Pannonías

Z arheološko metodo je že mogoče vsaj okvirno orisati območje, ki ga je sredi 6. st. prepustil Langobardom bizantinski cesar Justinijan (Pólis Norikón in ohirómata epi Pannonías). Manjše langobardske posadke se na noriškem območju nakazujejo v zaledju Celeje in Petovione, kot je nekoč pravilno slutil že R. Egger, in opozarjajo, da so Langobardi prevzeli nadzor nad najvažnejšimi poselitvenimi jedri (Ciglenečki 1992; Ciglenečki 2005, 270). Odsotnost sledov staroselcev poznega 5. in 6. st. ter posebej Langobardov v Petovioni jasno kaže, da je mesto v tem času opustelo in se nanj ne nanaša sintagma Pólis Norikón, ki je imela tedaj morda povsem simbolen pomen (drugače pri Šašel Kos 1994, 285 287). Pri Prokopiju omenjene utrdbe ob ali v Panoniji je glede na staroselska naselitvena jedra in že znane langobardske najdbe mogoče locirati v območje od Siska do Ljubljanske kotline ali morda celo do kastela Carnium. Razprostranjenost najdišč dobro kaže na obrambni pas, ki se je raztezal čez vzhodni in osrednji del današnje Slovenije, morda pa je segal tudi nekoliko dlje proti vzhodu.

Pólis Norikón

Osredotočanje naselbin v odmaknjenih območjih

Pomemben aspekt poznoantične poselitve je osredotočanje naselbin v nekaterih odmaknjenih predelih, stran od pomembnih komunikacij. Najlepše in doslej najbolje znano je takšno območje v zaledju Celja med rekami Savinjo, Savo in Sotlo (Ciglenečki 1992). V tem težko prehodnem hribovskem območju je nastalo večje število poznoantičnih naselbin, ki so sprejele begunce iz mest in mestnih teritorijev Celeje in Petovione. Z nekaj najdišči se nakazujejo tudi druga pribežniška območja, ki pa še niso tako celovito raziskana: Posavje, Bela krajina, zgornjesavinsko območje itd. (Ciglenečki 1987a, 140-143).

Naselbine med Savinjo, Savo in Sotlo

Slavko Ciglenečki

Na začetek Na vrh