Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
Strani za študente arheologije zgodnjega srednjega veka na FF v Ljubljani
POZNOANTIČNO OBDOBJE
|
UVODNE MISLI, |
Pozna uveljavitev poznoantičnega obdobja
V začetku se zdi smiselno podati nekaj osnovnih premis o poznoantičnem obdobju, ki se je kot samostojna entiteta uveljavilo razmeroma pozno. Prav tako se zdi potrebno pokazati sprejemanje in uveljavitev tega obdobja v slovenski arheologiji, saj je bilo še pred 40 leti, ob predstavitvi problemskih sintez rimskega in zgodnjesrednjeveškega obdobja v Sloveniji, obravnavano le obrobno (P. Petru 1964 - 1965; Kastelic 1964 - 1965).
Poznoantično obdobje – poimenovanje in razlaga termina
Najprej se je potrebno dotakniti poimenovanja obdobja, ki je velikokrat napačno razumljeno in narobe uporabljano. Različne oznake za isto obdobje, ki se ne ujemajo povsem s pojmom pozne antike, so še zgodnji srednji vek, poznorimsko obdobje, obdobje preseljevanja ljudstev in zgodnjebizantinsko obdobje. Odražajo kompleksnost obdobja in različnost poudarkov, ki jih je mogoče izpostaviti pri obravnavi problematike tega časa.
Poznoantično obdobje, katerega začetek je na eni strani historično opredeljen s pomembnimi prelomnicami v času vladarjev Dioklecijana in Konstantina, se ujema z začetkom spreminjanja naselbinske slike, ki je posredno važen pokazatelj za usodne spremembe v takratni politiki in družbi. Obdobje se zaključuje okvirno konec 6. st., kar se v našem prostoru dobro sklada z naselitvijo Slovanov ob koncu 6. in v 7. stoletju. O problematiki vsebine in poimenovanja obdobja je bilo že veliko zapisanega, najboljši sintetičen pregled pa pri A. Demandtu (1989). Obstaja tudi krajši pregled te zapletene problematike slovenske avtorice I. Mirnik Prezelj, ki pa je pisan zgolj iz optike zahodne »zahodne strani«, in ki ne upošteva temeljnih del z evropskega kontinenta, ki so konstituirala poznoantično obdobje (Mirnik Prezelj 1998).
Poznoantična doba se je kot samostojno in zaključeno obdobje v arheološki stroki pojavila pozno, kar je povsem razumljivo in skladno z dejstvom, da je to označbo prvi uporabil J. Burckhardt sredi 19. st. in da se je v zgodovinski stroki uveljavila šele v začetku 20. st. (Demandt 1989, 477). Hkrati s tem se je označba uveljavila v arheološkem raziskovanju, še posebej, ko je dal obdobju močan poudarek umetnostni zgodovinar A. Riegl, ki je v okrasju tega časa prepoznal poseben zaključen razvoj stila (Riegl 1901). Med različnimi arheološkimi avtorji, ki so pripomogli k uveljavitvi tega pojma, se zdi smiselno omeniti v vzhodnoalpskem območju le velikega raziskovalca poznoantičnega obdobja R. Eggerja, ki je to problematiko posebej predstavil v članku z naslovom Die Ostalpen in der Spätantike (Egger 1942). Poznoantična doba kot samostojno obdobje je v večjem delu evropskega prostora tako že dolgo uveljavljena in dobro zasidrana. Nekoliko počasneje se uveljavlja v angleško govorečem območju, kjer je bila večinoma znana kot Late Roman Empire. Tako je pomembno delo A. H. M. Jonesa o pozni antiki naslovljeno z The Later Roman Empire 284-602, vendar že razširja časovno mejo (Jones 1964). Pomemben preboj v tem območju je pomenilo delo P. Browna The World of Late Antiquity (Brown 1971). V novejši literaturi pa je sintetični prikaz avtorice A. Cameron razdeljen že v dva dela: Late Roman Empire (284-430), v mediteranskem svetu pa je kasnejši del označen kot Late Antiquity (395-600) (Cameron 1993a, b).
Poznorimsko – poznoantično obdobje
Umestno je poudariti tudi pri nas večkrat opazno nejasnost glede zamenjave terminov poznorimsko in poznoantično obdobje. Seveda je prvi uporabljen le za ožje obdobje, ki zajema čas do formalnega propada rimske države leta 476.
Raziskave pozne antike v slovenskem prostoru
Poznoantično obdobje se je kot zaključena celota zgodaj uveljavilo tudi v slovenskem prostoru. B. Saria je v svojem temeljnem pregledu vojaške zgodovine v rimski dobi posebno poglavje odmeril prav poznoantičnemu obdobju, čeprav je bil njegov pogled takrat v veliki meri uprt le v alpske zapore (Saria 1939, 142-148).
Značilno je dejstvo, da se poznoantično obdobje leta 1965 v dveh pomembnih člankih, ki sta pregledno osvetlila dotedanje rezultate in kazala pot naprej, omenja silno skopo. Tako je P. Petru v daljšem odstavku omenil le raziskovanja sistema italskih zapor in z njimi povezano raziskovanje t. im. refugijev (P. Petru 1964 -1965, 90 in 92). J. Kastelic, ki se je v sintetično koncipiranem pregledu zgodnjesrednjeveškega obdobja mimogrede dotaknil tudi poznoantične problematike, je tu zastavil le vprašanja in samo nakazal glavne probleme (Kastelic 1964 -1965, 111-113). Odgovorov pa še ni bilo slutiti. Tako je polnih deset let kasneje J. Šašel temeljil svojo predstavitev poznoantičnega obdobja predvsem na pisanih virih in ob tem ponovno zastavil kopico vprašanj, ki so se takrat zdela nerešljiva (Šašel 1975a).
Poznoantično obdobje se je polno uveljavilo v sedemdesetih letih po veliki akciji raziskav poznorimskega zapornega sistema (Šašel, Petru 1971) in po dveh velikih slovensko-nemških izkopavanjih na Hrušici in Ajdovskem gradcu nad Vranjem (Petru, Ulbert 1975; Ulbert 1981). Postalo je primerna označba obdobja, ki se je z raziskavami v slovenskemu prostoru le še dodatno potrjevalo kot pomemben samostojni člen v verigi zgodovinskih obdobij (Petru 1972; Šašel 1975a; Petru 1978a; Ciglenečki 1987a).
Pomembna vloga simpozijev Slovenskega arheološkega društva in razstav
Pomembno vlogo v razvoju poznoantičnih raziskav so imeli tudi simpoziji, ki jih je v začetku organiziralo Slovensko arheološko društvo. Tako Kolokvij o zgodnjem srednjem veku v Sloveniji (Ljubljana 1966) (prispevki so objavljeni v Arh. vest. 18, 1967, 315-461), kjer je bilo poznoantično obdobje le delno prisotno ter drugi Kolokvij o zgodnjem srednjem veku (Kranj 1968), kjer je bila poznoantična komponenta že močneje izražena (prispevki so objavljeni v Arh. vest. 21-22, 1970-1971, 5-236). Sledil je velik in odmeven kolokvij Zaton antike leta 1976 v Ljubljani (prispevki so objavljeni v Arh. vest. 29, 1978, 357-707). Spremljala ga je velika razstava, pomembna pa je bila tudi manjša publikacija ob razstavi, ki je na poljuden način predstavila obdobje in postavila dotedanje arheološke izsledke v zgodovinski okvir (Petru 1976).
Iz novejšega časa smemo omeniti razstavo Pismo brez pisave (Ljubljana 1991), kjer je bil poudarek na zgodnjekrščanski komponenti v poznoantičnem času z bogatim katalogom gradiva in s spremnimi študijami (Knific, Sagadin 1991) ter manjši mednarodni simpozij o poznoantičnih višinskih utrdbah (Regensburg 1993), ki je predstavil najnovejše izsledke in jih na sintetičen način umestil v srednjeevropski okvir (prispevki so objavljeni v Arh. vest. 45, 1994, 143-266). Septembra leta 1994, ob 1600 letnici boja med Teodozijem in Evgenijem, je bil na Zemonu skupaj z zgodovinarji organiziran mednarodni simpozij Zahodni Ilirik in severovzhodna Italija v poznorimski dobi (prispevki arheološkega dela so objavljeni v Arh. vest. 48, 1997, 117-370, zgodovinskega dela pa v Situli 34, 1996; uredil R. Bratož). Bogato novejše in ponovno konservirano starejše poznoantično gradivo je bilo predstavljeno na privlačni razstavi Od Rimljanov do Slovanov v Narodnem muzeju Slovenije leta 2000. Od planiranih treh knjig kataloga razstave je žal doslej izšel le tretji del z naslovom Predmeti, ki s kvalitetnimi fotografijami in natančnimi opisi predstavlja vse pomembnejše slovensko poznoantično gradivo (Bitenc, Knific 2001).
Velike spremembe, časovna zamejenost
Termin poznoantično obdobje odlično odraža čas, ki je po svojem značaju še vedno antičen, vendar ga poleg naselbinskih, gospodarskih in družbenih sprememb določajo predvsem nastop in uveljavitev krščanstva ter delna prisotnost barbarov, posebej Germanov. Njegova svojskost se odlično odraža v spremenjeni podobi naselbin, v radikalno spremenjenem ritusu pokopavanja (prevlada skeletnega pokopa), pojavu zgodnjekrščanske arhitekture in seveda v drobnem gradivu. Če bi kot odločilen dejavnik smeli upoštevati prav spremembe v naselbinski sliki, bi smeli začetek pomakniti še nekoliko nazaj v čas Galijena in Avrelijana, ko pride do začetka naselbinskih sprememb, do ponovne uporabe utrjenih višinskih postojank (Ciglenečki 1990a, 154-156). Zaključek obdobja je mogoče povezati s prihodom Slovanov, ki pa je zaradi slabe raziskanosti malo znan in ga težko časovno podrobneje zamejimo. Šele s prihodom Slovanov pride do ponovnih sprememb v poselitveni podobi, družbi, socialni strukturi, religiji in - za arheologe posebej razvidni - v materialni kulturi.