Inštitut za arheologijo ZRC SAZU

SPLOŠNO O PROCESIH V ARHEOLOGIJI Andrej Pleterski, Ljubljana 2001 Besedilo si lahko pretočite kot datoteko.

1.1. Artefakti v procesih

• Proizvodni procesi. V njih artefakt nastane. Njegova vloga je pri tem pasivna. Če pa je artefakt orodje za izdelavo nadaljnjih artefaktov, je njegova vloga pri tem aktivna. Vendar v tem primeru vsebuje informacije o najmanj dveh različnih proizvodnih procesih. Če je bil predmet drugotno predelan v novo orodje, nosi informacije še o večjem številu različnih proizvodnih procesov.
• Distribucijski procesi. Gre za gibanje snovi in znanja, kolikor je bilo potrebno za nastanek artefakta in njegovo prispetje na kraj najdbe. V podrobnostih je distribucijskih procesov seveda veliko. Obstajajo številna razmerja med krajem izdelave in krajem uporabe, med izdelovalcem in uporabnikom, med izvorom znanja (surovin) in uporabo znanja (surovin): proizvajalec je hkrati tudi uporabnik, proizvajalec ni uporabnik, kraj proizvodnje je kraj uporabe, kraj uporabe ni kraj proizvodnje, kraj proizvodnje je kraj uporabe, vendar je bilo prinešeno znanje....
• Procesi uporabe. Delno so istovetni s proizvodnimi procesi, če je bil artefakt uporabljen v proizvodne namene. Delno so istovetni tudi s procesi propadanja zaradi obrabe artefakta. Glede na to lahko govorimo tudi o aktivnem vidiku uporabe - kaj z artefaktom naredimo ter o pasivnem vidiku uporabe - kaj se z artefaktom zgodi zaradi uporabe. Ločimo tudi prvotno uporabo od drugotne. Prva je skladna namenu, zaradi katerega je bil artefakt narejen, druga je skladna z dejansko uporabo, ki je drugačna od prvotne. Prehod iz prvotne uporabe v drugotno pomeni za artefakt spremembo, zaradi katere izgubi del starih informacij in dobi nekaj novih.
• Procesi propadanja. Začnejo se že tisti hip, ko predmet nastane, zaradi delovanja naravnih sil in človeka. Delujejo do konca obstoja artefakta.

Čeprav artefakti obstajajo na različnih strukturnih ravneh, se bolj ali manj (pre)oblikujejo skozi naštete procese. Naslednja risba kaže nekaj možnih strukturnih ravni artefaktov, kot jih lahko zaznavamo (Sl.1).

Arheologija se ukvarja večinoma s proučevanjem ravni 1 do 5: odlomek, predmet, najdiščni skupek, najdišče, zemljepisno področje. Dolgo časa je močno prevladovalo predvsem proučevanje ravni predmetov. Artefakti višje ravni so praviloma tudi okolje artefaktom nižjih ravni. V tem primeru oboji sestavljajo nadstrukturo z novimi informacijami, iz katere lahko izvemo nekaj več tudi o artefaktih nižje ravni; lahko o njihovi proizvodnji, če je bil artefakt npr. najden v delavnici - o distribuciji, kjer karte razprostranjenosti kažejo življenjski prostor nekega tipa artefaktov - o uporabi, kjer je važna lega v najdiščnem skupku - o propadanju. Okolje artefaktu pa ni samo artefakt višje ravni, ampak sta to tudi prostor splošno ter čas. Z okoljem artefakt vzpostavlja odnose, zato z njegovo pomočjo lahko sklepamo o okolju in obratno, s pomočjo okolja lahko sklepamo o artefaktu.

Ker je posamezen proces mogel vplivati na različne ravni obstoja artefaktov, lahko vse te hranijo informacije o istem procesu (Sl.2). Zato je za čim boljše poznavanje posameznega procesa in temu ustreznih informacij potrebno hkratno proučevanje vseh ravni artefaktov, na katerih bi proces lahko pustil svoje sledi. Ker višje ravni struktur vsebujejo tudi informacije, ki jih nižje ravni nimajo, nam proučevanje nadstruktur odpira nove spoznavne možnosti. Tako postaja vedno očitneje, da more arheologija s proučevanjem tudi višjih ravni obstoja artefaktov sklepati celo o procesih, o katerih je prej zgolj na ravni predmetov lahko le ugibala. Tako npr. Heiko Steuer ugotavlja, da je za raziskovanja obstoja plemstva pomebnejše proučevanje grobiščnih struktur kot pa pridatkov (Steuer 1982, 361) ter zaključuje, da je pri proučevanju socialnih struktur potrebno hkratno obravnavanje vseh možnih relacij (Steuer 1982, 471). V grobišču lahko opazujemo različne ravni obstoja arheoloških artefaktov, ki segajo navzgor do ravni najdišča kot celote. Dosedanje raziskave so se večinoma osredotočale predvsem na raven predmetov in najdiščnih skupkov - grobnih celot. Prehod arheološkega opazovanja zgolj z ravni predmetov in posameznih grobov na višjo raven najdišča kot celote ali celo pokrajine postaja danes vedno bolj samoumeven. Objavam gradiva sledijo prikazi razvoja najdišč.

Naloga arheologa pri interpretiranju gradiva je navidez lahka; povezati strukture in procese, ki so jih ustvarili, in s tem pridobiti informacije o preteklosti. Vendar glavni interpretacijski problem ostaja; kako povezati strukturo in posamezen proces, ne da bi se ujeli v past sozvočnih struktur ter obratno, kako s pomočjo procesov prepoznati sopomenske strukture. Poleg tega ista informacija lahko glede na različne povezave pripada različnim procesom. Npr. prstan lahko govori o veščini zlatarja in hkrati o tem, kako ga je nosila uporabnica.

1.2. Spoznavni proces

Uspešna raziskava je rezultat dobre raziskovalne strategije ter znanja, izkušenj, iznajdljivosti in domišljije raziskovalca. Ker je drugo odvisno od vsakega posameznika posebej, bom v nadaljevanju govoril samo o strategiji.

Za poenostavljeno upodobitev je primerna shema (Sl. 3), ki sta jo neodvisno razvila Gardin in Klejn. Potek spoznavnega procesa (v resnici gre za vrsto medsebojno povezanih in odvisnih procesov) poteka krožno in ima na vsaki ravni več korakov. Na njegovem začetku stoji subjektivna odločitev raziskovalca, ki je odvisna od vseh predhodnih izkušenj, znanja, celo sreče in še česa, kar vse nekateri imenujejo z besedo intuicija (prim.: Klejn 1988, 364). Z njo se odločimo za izbiro gradiva, ki ga je nato potrebno pridobiti. Pridobivanje gradiva je pogosto izredno zahteven in zamuden posel. Ni malo raziskovalcev, ki te stopnje dela nikoli ne preidejo, a kljub temu utirajo pot drugim. Ko gradivo imamo, sledi kritika, ki obsega opisovanje, preverjanje, urejanje tega gradiva. Najdemo mu časovni in prostorski okvir, skušamo mu izvabiti še druge sporočilnosti. Skratka, gradivo moramo pripraviti do tega, da nam začne govoriti. Njegovo govorico prevedemo v zgodbo, ki ji rečemo interpretacija, razlaga, naša predstavitev podobe preteklosti.

Krožnost postopka je vidna šele v naslednjem koraku, z imenom preverjanje. Svoje interpretacije namreč lahko potrdimo samo tako, da jih ponovno preverimo v gradivu. Kajti interpretacija je hkrati napovedni model. Vendar nam je sedaj mnogo bolj jasno, kakšno gradivo rabimo in tudi pri naslednjih korakih lahko vgrajujemo pridobljene izkušnje. Postopek ponavljamo, dokler obstaja gradivo, ki ga še nismo obdelali in dokler obstajajo možnosti izboljšav. Praktično to pomeni, da je v nekaterih podrobnostih naše delo kmalu končano, v celoti pa je neskončno. Vemo sicer vedno več in vedno bolje, a vsega ne bomo vedeli nikoli.

Pri tem preizkušamo pripadnost struktur posameznim procesom. Z dobrim poznavanjem struktur lahko bolje rekonstruiramo procese, z dobrim poznavanjem procesov natančneje določamo pripadajoče strukture. Čakanje na neko boljše poznavanje problematike je neplodno. Brez korakanja v ciklih spoznavnega procesa bomo obtičali na mestu. Preprosto se moramo sprijazniti s tem, da je na začetku poti število napačnih interpretacij še zelo veliko. Bistveno je to, da jih znamo kot take razkrinkati.

Spoznavni proces mora biti prilagodljiv in učljiv ter delovati hkratno na različnih ravneh. Spoznanja se prepletajo in se tako sprotno oplajajo (Sl. 4).

1.3. Vrednotenje informacij

Informacije o posameznih minulih procesih potujejo do nas skozi številne filtre. Prvega predstavljajo že strukture (v ožjem izboru, ki nas tu zanima, artefakti), ki jih je proces ustvaril. Drugi je sam splet procesov, ki so vplivali na artefakt. Vsak mlajši proces ga je nekoliko spremenil in uničil del informacij o starejših procesih. Z eno besedo to imenujemo ohranjenost. Naslednji filter je dejavnost raziskovalca, kako zna iskati informacije, jih prenašati z enega medija na drugega, kako jih sestavlja, kako jih razume. Končni filter je tisti uporabnik, ki črpa informacije o preteklosti iz izdelkov raziskovalca in si ustvari svojo interpretacijo.

Proces -> artefakt -> ohranjenost -> raziskovalec -> uporabnik

Pri vsakem prehodu skozi posamezen informacijski filter se izvirna struktura nekoliko spremeni, zato izgubi del starih informacij, pridobi pa nekaj novih. Strukture, ki pridejo do nas, so zato v primerjavi z začetnim stanjem lahko spremenjene in pomanjkljive. Z odstranjevanjem posledic prehodov skozi informacijske filtre se ukvarja t.i. kritika virov posameznih historičnih ved.

1.3.1. Delo s pomanjkljivimi (defektnimi) strukturami

Res je sicer, da lahko idealizirano strukturo določimo že na podlagi enega artefakta, vendar nas običajno šele ponavljanje očitno skladnih struktur napelje na misel o idealizirani strukturi. Šele ko imamo dovolj idealiziranih struktur, lahko rekonstruiramo idealiziran proces (procese) in vidimo, ali smo povezave med procesi in strukturami sploh pravilno določili. Kar pomeni, da je bil naš trud zaman, če svojega spoznavnega procesa nismo zaključili najmanj s korakom preverjanja. Šele pri tem začenjamo prepoznavati sozvočne strukture in najdemo sopomenske.

Z različnimi vrstami historičnih struktur se ukvarjajo različne historične vede. Pričakovanje, da so dejanski historični procesi pustili svoje sledi vedno samo v po eni vrsti historičnih struktur (virov), je neverjetno in v nasprotju z dosedanjimi izkušnjami. To pa pomeni, da se različne historične vede ubadajo tudi z istimi procesi. Iz tega sledi, da isti proces pušča sled v obliki iste strukture, ki se je lahko ohranila v različnih vrstah historičnih virov hkrati (Sl. 5). Običajno ni ohranjena v nobeni vrsti popolnoma, ampak samo delno. Hkrati je ta delnost različna, kar pomeni, da lahko nekje ni, kar drugod je. Če pa je hkrati stopnja skladnosti ostankov strukture po posameznih vrstah virov tako velika, da lahko predpostavimo, da gre za isto strukturo, moremo posamezne kose sestaviti v celoto in s tem rekonstruirati prvotno strukturo. Uporabimo jo lahko kot idealizirano strukturo, s katero mnogo bolje določamo skladne strukture kot pa prej z njenimi posameznimi koščki. Čeprav je mnogo težje ustvariti idealizirano strukturo z različnimi vrstami virov kot pa samo s skladnimi strukturami ene vrste virov, je rezultat vreden truda, saj je mnogo bogatejši, kot bi bil sicer.

Število enot in njihovih odnosov povečuje število lastnosti strukture. Zato imajo nadrejene strukture vse lastnosti podrejenih struktur in še dodatne. Nadrejena in podrejena struktura sta si tako skladni v vseh lastnostih podrejene strukture. Globalni dogodki se vedno odslikavajo tudi lokalno in tudi lokalni dogodki pustijo sled v svojem okolju (Sl. 6). Dvosmerna povezanost nam omogoča rekonstruiranje morebitnih manjkajočih vmesnih ravni. Če imamo ohranjeno strukturo na ravneh A in C, nimamo pa je na ravni B, jo lahko rekonstruiramo iz razlike med A in C. Zato interpretativne možnosti svojega dela močno zmanjšamo, če se strogo držimo samo ene ravni.

V nadaljevanju se bom posvetil predvsem naslednjim artefaktnim ravnem: predmet, najdiščni skupek, najdišče. Poleg tega se bom omejil samo na prostor enega grobišča in njegove neposredne okolice. Potrebno je poudariti, da ima vsako najdišče kot unikatna struktura svoje posebnosti in zato zahteva svoji strukturi prilagojen unikaten pristop. - Na prvi pogled vidne posebnosti Altenerdinga so njegova velikost, številnost grobov in njihovo kopičenje na istem mestu, ki je povzročilo številne stratigrafske odnose.

Zgornje besedilo si lahko pretočite kot datoteko:

• MS Word 97/2000 dokument (158 KB)
• MS Word 6 dokument, stisnjen (zip) (62 KB)
• MS Word 6 dokument, stisnjen (exe) (92 KB). Po prenosu z dvoklikom sprožite dekompresijski postopek.
• samo besedilo (txt) (13 KB) - pripadajoče slike (*.gif datoteke) so v
• SplosnoSlike.zip (39 KB) ali
• SplosnoSlike.exe (69 KB) Po prenosu z dvoklikom sprožite dekompresijski postopek.

Na začetek       Na vrh