Inštitut za arheologijo ZRC SAZU
|
ARHEOLOŠKE RAZISKAVE Besedilo si lahko pretočite kot datoteko. |
Pomembnejše terenske raziskave do prve svetovne vojne
Prvo najdišče obravnavanega obdobja, ki so ga izkopavali in takoj nato objavili, je bilo grobišče pri Kettlachu v današnji Spodnji Avstriji, ki so ga 1853 pri kopanju peska odkrili domačini. Že 1858 je Karl Weinhold sorodno najdbo s Strassengler Berga postavil v 8. st. in jo pripisal Slovenki (Weinhold 1858). Na sedanjem Slovenskem je bilo kot prvo odkrito najdišče na Rojah pri Moravčah 1878, prva omembe vredna množina najdb pa je prišla na dan 1894, ko je bilo zaradi kopanja peska uničeno grobišče na Brdu pri Gradu na Bledu. To je bilo tudi prvo najdišče na Slovenskem, ki so ga skušali načrtno raziskati. To je 1900 in 1901 poskusil Jernej Pečnik. Obdobje večjih izkopavanj se je začelo na Slovenskem šele 1907 (Hajdina, Cirkevca pri Središču, Podonce pri Srednji vasi in je trajalo do prve svetovne vojne. V tem času so izkopavali še na Žalah pri Srednji vasi, Ptujskem gradu in na Puščavi nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu.
Naglavni nakit in etnično opredeljevanje
Obsenčniki so tisti del naglavnega nakita, ki ni bil pritrjen na ušesa, če imajo obliko obročka so to obsenčni obročki. Naglavni nakit pritrjen na ušesa so uhani. Obsenčniki so že od 1877, ko jih je prvi obdelal Sophus Müller, veljali za tipični slovanski nakit, saj so bile dotedanje najdbe le z ozemlja, ki so ga nekoč naseljevali Slovani. Prvi jih je skušal podrobneje razporediti Niederle, ki je določil 4 tipe: a - d (Niederle 1894, 194 ss). Ker je pri tem ugotovil posamezne kose nakita, ki jih je bilo mogoče uvrstiti med te štiri tipe, tudi na nedvomno neslovanskem ozemlju, je bilo poznejši kritiki lahko izpodbijati izključno slovanskost tako opredeljenih obsenčnikov. Zavestno ali ne, se je razprava hkrati odvijala na dveh ravneh: oblikovni in uporabnostni. Gre za vedno prisotno arheološko vprašanje, kaj nam oblika predmeta lahko pove o njegovi nekdanji uporabi. Ker ni bilo dovolj izdelano razvrščanje oblik, negotova njihova časovna razporeditev in je bila nejasna uporabnost, je razumljivo, da so v diskusiji lahko imeli prav vsi in nihče.
Časovno - kulturno - etnična delitev tvarne kulture staroslovanskega obdobja
Če hočemo spoznati, kako se je oblikovalo vedenje o staroslovanskem obdobju na Slovenskem, moramo s pretresom vsaj deloma zajeti prostor, ki je mnogo širši od današnje Slovenije. Kot prvo najdišče, ki pripada obravnavanemu času, je bilo odkrito grobišče pri Kettlachu v Sp. Avstriji. Izkopavalec A. von Franck je menil, da gre za pokopališče nekega keltskega plemena, morda Bojev, ki naj bi sem pribežali leta 186 pr. n. št. Tako starost mu dokazuje odsotnost rimskih najdb, narodnost pokojnih pa je podkrepil z zgrešeno domnevo, da ime Kettlach izhaja iz keltske osnove (Franck 1854, 24ss).
Le kratko za tem je Karl Weinhold objavil grob, ki je bil najden na hribu Straßengler Berg na srednjem Štajerskem (Weinhold 1858). S tem je opravil delo E. Pratobevere, ki ga je prehitela smrt. Pratobevera je najdbo postavil v čas 6. -9. st. Weinhold jo je obravnaval glede na tri lastnosti: pokop, snov pridatkov, njihovo obliko. Za pokop meni, da je tak kot v najmlajšem poganskem obdobju 4.-6. st. Predmeti so iz medi, ki naj bi bila na splošno mlajša od brona, kar tudi kaže razmeroma pozen čas. Pri oblikovni obravnavi predmetov je ugotovil, da gre za ženski grob in da so najbolj sorodni predmetom iz kettlaškega grobišča. Za to meni, da ni predrimsko, ampak iz dela srednjega veka. Motiv križa na ta tamkajšnjih zaponkah vodi k misli, da gre že za krščansko pokopališče, na katerem pa so še obdržali nekatere poganske navade. Grob s Straßengler Berga zato pripisuje, če že ne krščanskemu, pa vsaj zadnjemu poganskemu času, torej najbolj zgodaj 8. stoletju. Glede na to, da je grob lahko poganski, predvsem pa zato, ker sosednje cerkve ni bilo do druge polovice 12. st., meni, da gre za grob Slovenke. To mu potrjuje tudi primerjava s sodobnim ženskim nakitom iz okolice Mostarja v Hercegovini. Weinhold je svoje proučevanje zastavil na široko. Oblikovno in primerjalno je obravnaval vse predmete, v obravnavo je vključil tudi pokop, pomagal si je z izsledki še drugih ved: kemije, etnologije, zgodovine (katere izsledkov sicer ne navaja, je pa več kot očitno prispevala k njegovi razlagi etnične pripadnosti). Pokazal je torej viroslovno širino in interdisciplinarnost, lastnosti, ki ju ni bilo več v večini del poznejših proučevalcev.
15 let pozneje je E. von Sacken ponovno objavil kettlaško grobišče. Pri časovni opredelitvi se je naslonil na Weinholda in postavil grobove v najpoznejše pogansko obdobje, že proti karolinški dobi. Etnično ga ni opredelil. Kot celota se mu je zdelo sorodno grobišču v Brunnu na Steinfeldu (današnji Brunn an der Schneebergbahn, Sp. Avstrija), za katerega je menil, da je iz 6.-8. st. in da verjetno pripada germanskemu prebivalstvu (Sacken 1873, 187ss).
Sledilo je prvo arheološko odkritje staroslovanskodobnega grobišča na sedanjem Slovenskem na Rojah pri Moravčah. Bila sta odkopana dva grobova. Moški, ki je imel velik nož in lonček z valovnico je bil vzporejen z bavarskim najdiščem Burglengenfeld in postavljen v merovinški čas (Deschmann, Hochstetter 1879, 32 s). Okostji obeh grobov sta bili tudi takoj antropološko obdelani (Szombathy 1879).
Zgodnjesrednjeveška najdišča v Avstro-Ogrski so se polagoma množila. Otto Tischler, ki je podrobneje proučeval emajl, je imel 1889 predavanje, v katerem je na podlagi določitve emajla posebnega ketlaškega stila oblikoval pojem Kettlaška kultura. Ta naj bi bila v ožjem sorodstvu s keszthelysko (izg.: kesthejsko) kulturo na Madžarskem. Meni, da poznoantični novci datirajo Keszthely v 4. st., zaradi pasnih spon in okrasnih zaponk preseljevanja ljudstev, pa je sprejemljivo tudi 5. stoletje. Izvor emajla je treba iskati v Aziji, tukajšnji emajl pa je iz 5.-6. st., saj naj bi bili langobardski emajlirani izdelki iz Italije že mlajši (Tischler 1889). Kot je bilo proučevanje emajla po eni strani nova smer proučevanja, pa je po drugi strani preusmerila pozornost bodočih raziskovalcev predvsem na to vrsto nakita vzhodnoalpskega prebivalstva. Korak nazaj pa je bilo tako zgodnje datiranje kettlaške kulture, ki ga je seveda povzročila napačna časovna opredelitev grobišča v Keszthelyu.
Sledilo je odkritje prvega velikega staroslovanskodobnega grobišča v sedanji Sloveniji - Brdo pri Gradu na Bledu. Najdbe, ki so prišle v Kranjski deželni muzej je takoj objavil Alfons Müllner. Ker je bil v grobu poznoantični novec cesarja Valensa in okrasna zaponka, za katero je menil, da posnema novec gotskega vladarja Theodahata, je sklepal, da grobovi pripadajo najbolj poznemu času rimskega cesarstva in tako verjetno segajo v začetek srednjega veka. Nakit se mu je zdel barbarsko okorno izdelan. Brez primerjalnega gradiva je sklepal, da pridatki pričajo, da gre za slovanske grobove (Müllner 1894).
Na Štajerskem sta bili odkriti veliki grobišči v Krunglu in na Hohenbergu. V vsakem je bil en grob, ki je vseboval t.i. "avarsko" pasno okovje (za tisto s Hochenberga danes že velja, da je bizantinski izdelek). Izkopavalec Otto Fischbach je gradivo z obeh najdišč primerjal z gradivom s Straßengla in Kettlacha, predvsem pa z grobiščem v Keszthelyu (Fischbach 1897).
Hkrati je izšel prvi članek Paula Reineckeja, ki obravnava naše gradivo (Reinecke 1897). Ugotavlja razmeroma ostre lokalne razlike. Slovenske najdbe se ločijo od dalmatinskih in podravskih. Med slovenskimi se ločijo tiste iz Istre. Tam ni tipičnih slovanskih obsenčnikov, posamezne oblike uhanov se pojavljajo tudi v severni Italiji, pa tudi sicer grobovi vsebujejo predmete z oblikami poznomerovinškega obdobja. Zato bi bilo te grobove pravilneje povezovati s predslovanskim romanskim prebivalstvom Istre kot pa s Slovani. Drugačne so najdbe s Kranjske (Bleda), za katere meni, da so prve iz slovanskega časa te dežele. Loči prostor severno od Karavank, kjer vladajo v grobovih predmeti ketlaškega tipa - emajlirani polmesečasti uhani in okrasne zaponke. Pravi, da je v tem severnoslovenskem področju najti tudi zadnje sledi keszthelyske kulture, ki še segajo v čas, ki sovpada z - v osnovi različnim - kettlaškim tipom. Še manj skupnega imajo grobovi južnoslovanskih dežel s slovanskimi grobovi Češke in južne Nemčije. Pri tem pa ugotavlja, da vendarle nekatera južnonemška grobišča razodevajo povezave s kettlaško kulturo. - S tem je Reinecke prvi podal obrise podrobnejše ozemeljske razčlenitve.
Izmed avstrijskih raziskovalcev je pregled najdb iz avstrijskih alpskih dežel naredil M. Much. Glavna skupna značilnost mu je emajl. Z zelo širokimi primerjavami obravnava upodobitve živali, ptice, križa, človeške upodobitve. Obravnava tudi orodje in orožje, še posebej obširno osti kopij s krilci. Za časovno opredelitev najdb je uporabil zgrešeno metodo. Skupek najdb s posameznega najdišča je upošteval tako kot grobno celoto, pri čemer je izpostavil samo naslednje pojave: živalske upodobitve, upodobitev Danijela, emajlirane križe, skramasaks, ost kopja s krilci. Glavni primerjalni najdišči s tako kombinacijo predmetov sta mu Sévery v Švici in najdba shranjena v Regensburškem muzeju, avstrijske najdbe pa zato postavlja v 6.-7. stoletje. Izvor tehnike emajliranja vidi daleč na jugovzhodu, kraj izdelave bi bil lahko mnogo bližji, morda Oglej, Gradež. Povezave z zahodom pa vidi v obliki ploščatih okrasnih zaponik, upodobitvah živali, Danijela, v osteh kopij s krilci, puščičnih osteh z lastavičjim repom, skramasaksu. O etnični pripadnosti ne daje jasnega mnenja. Dokaj podrobno dokazuje, da je valovnica na posodju nadčasovna in zato ne dokazuje le Slovanov. Enako zmanjšuje tudi pomen dotlej najbolj veljavnega znaka za slovanskost grobov - obsenčnikov (prim.: Niederle 1894), pri čemer navaja najdbe s S-zanko iz raznih germanskih grobišč. Mimogrede pa izrazi domnevo, ki je sicer ne dokazuje, da bi obravnavana avstrijska grobišča lahko pripadala tudi staroselcem, ki so še živeli v času slovanske naselitve (Much 1898).
Okorno, večkrat metodološko zgrešeno proučevanje kettlaške in keszthelyske kulture, ki je avstrijske arheologe vodilo k številnim napačnim sklepanjem, je spodbodlo Reineckeja, da je že naslednje leto napisal temeljno razpravo s področja zgodnjega srednjega veka, v kateri je podrobno obravnaval problem osti sulic s krilci in časovno uvrstitev kulturnih krogov Keszthelya in Kettlacha (Reinecke 1899). Za prve je utemeljeno ugotovil, da so iz karolinške dobe in s tem izpodbil enega od temeljnih kamnov Muchovega časovnega opredeljevanja. Opozoril je, da je datiranje z rimskimi novci povsem zgrešeno, saj lahko pridejo na različne načine tudi v mlajše grobove. Najvažnejša podlaga je študij v umetnostnozgodovinski smeri. Temu prijemu je dodal še enega, ki ga sicer ni poudarjal, proučevanje predmetov po grobnih celotah. Posebej je predstavil časovno delitev najdb keszthelyskega kroga, nato se je lotil še kettlaškega. Njegove najdbe je vzporejal s poznomerovinškimi in karolinškimi na zahodu, na vzhodu pa s kesztelyskimi in madžarskimi. Ugotovil je, da kettlaška kultura v vzhodnoalpskih deželah sovpada z najmlajšo stopnjo keszthelyskega kroga, ki jo je postavil v čas od Karlovih vojn do vpada Madžarov, in da traja dlje od nje. Menil je, da nima stilističnih značilnosti, ki opravičujejo opredelitev posebne arheološke skupine, da se zato ne sme govoriti o kettlaškem krogu, prav tako ni mogoče določiti njene razprostranjenosti. Gotovo se mu je zdelo le, da gre za slovanske grobove karolinškega časa in s prehodno stopnjo k zgodnjeromanski dobi. Nato je podal pregled karolinških najdišč. Ponovno je opozoril, da gradivo iz Primorja, Istre (Tomaj, Buzet) vsebuje le malo nakita slovanskega izvora, zato je vprašljivo, če tamkajšnja grobišča pripadajo Slovanom. Ugotovil je posebno zgornještajersko skupino najdišč (Hohenberg, Krungl, Goisern), ki se mu je zdela lokalnega izvora, ki nima mnogo skupnega s Kettlachom, ampak precej spominja na kranjska najdišča (Bled). Žal svojega proučevanja ni toliko poglobil, da bi ugotovil, da je opažena razlika med Kettlachom in zgornještajersko skupino pravzaprav razlika med dvema časovnima stopnjama. Tako je njegova ugotovitev razlike več desetletij ostala neizkoriščena. Kljub temu pa je njegova razprava za dolgo dobo dala časovni okvir obravnavanim najdbam.
Ko je obravnaval gradivo s kranjskega grobišča V Lajhu, je A. Riegel mimogrede še označil mlajše kranjske najdbe z Bleda in Mengša kot slovanske, ki naj bi bile najbolj zgodaj iz 8. st., umetnostnozgodovinsko pa jih je treba prištevati karolinški stopnji. Grobišča Zg. Štajerske in Kettlach sam po njegovem mnenju pripadajo slovanskemu obdobju 8.-9. st., grobišče pri Buzetu v Istri pa je časovni prehod med kranjskim Lajhom in zgornještajerskimi (Riegel 1903, 217 s).
Pri ponovni objavi najdb s Hohenberga in iz Krungla je Ernst Diez izrazil tudi mnenje o kettlaški kulturi, o kateri je dvomil, da vse najdbe njenega stila predstavljajo zapuščino slovanskih ljudstev, da so le pri njih in da so jih le oni razširjali, kajti razprostirala se je na širokem področju od južne Nemčije do Panonije in Dalmacije. Vsaj za Zgornjo Bavarsko in okolico Mainza pa Diez izključuje slovansko prisotnost (Diez 1906, 225 s).
Prvi slovenski arheolog, ki je podal širši pregled gradiva, je bil Walter Šmid. Pregledno je objavil dotedanje najdbe s Kranjske. Menil je, da je bila večina pokojnikov pokopana še na poganski način s pridatki, upodobitve križev na posameznih zaponkah pa bi vendarle lahko pomenile prva znamenja pokristjanjevanja, zato je grobišča postavil v 9. stoletje. S pisnimi viri je predstavil zgodovino Kranjske od prihoda Slovanov konec 6. st. do konca 10. stoletja. Kranjska grobišča so mu del slovanskih grobišč kettlaškega kulturnega kroga, ki je v karolinškem času obsegal Slovenijo (Sclavinia pisanih virov) (Šmid 1908). Šmid je kot prvi oblikovno razčlenil obsenčnike in uhane. Pri tem se je oprl na Niederlejevo delitev, le da jo je še razširil, saj je k obsenčnikom prištel tudi polmesečaste uhane (Šmid 1908, 26 ss). Tako je določil sedem tipov: I - VII. Žal jih ni skušal časovno ovrednotiti, zato mu tudi ugotovitev, da so različni tipi na različnih najdiščih različno zastopani, ni povedala nič. Pač pa je s primeri iz grobišča na Žalah pri Srednji vasi, ki ga je sam izkopal dokazal, da so bili obročki različnih tipov obešeni na platnene ali usnjene trakove, katerih ostanki so bili na srečo v večini primerov še vidni pri izkopu. Pomembna je bila Šmidova interdisciplinarnost, historični pristop, s katerim je skušal dati arheološkemu gradivu zgodovinski okvir in razlago, kar mu je bil tudi najbolj trden dokaz za slovanskost grobišč kettlaškega kulturnega kroga.
Drugi slovanski arheolog, ki je podal pregled kettlaške kulture je bil Lubor Niederle. Časovno jo je postavil deloma v 8. st., predvsem pa v 9. stoletje. Menil je, da je lastna slovanska kultura. Narodnost so mu določili obsenčniki in gradiščna lončenina. Za oboje je navedel, da sicer res ni slovanskega izvora, da pa je v določenem obdobju značilno za Slovane (Niederle 1910, 513 ss).
Novo gradivo je prinašalo nova spoznanja. Tako je bilo veliko staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. V objavi je Viktor Skrabar tudi podrobno obravnaval najdbe in ugotovil, da se priključujejo kettlaškemu krogu. Hkrati je opazil številne podobnosti z grobiščem Bijelo Brdo in sorodnimi najdišči. Tako je predstavil prehodni člen med kettlaško in belobrdsko kulturo. Pri časovni opredelitvi se je oprl na Reineckeja in postavil Ptujski grad v pozno- in pokarolinško obdobje, primerjava z najdbami v Bijelem Brdu, med katerimi so novci 11. st., pa mu je dokazovala verjetnost trajanja tudi v tem stoletju (Skrabar 1910, 128 ss).
Zatem je Šmid dodelal svoje mnenje o kettlaški kulturi (Schmid 1910-1911, 11ss). Menil je, da se omejuje na področje, ki so ga naseljevali karantanski Slovani, zato je najbolj ustrezna oznaka karantanski kulturni krog. Najbolj pogost in značilen predmet so obsenčniki različnih oblik (ki jim prišteva tudi uhane). Vsi bogatejši pridatki so uvoženi in imajo številne primerjave na frankovskem in še posebej bavarskem področju. Večina grobišč pripada 7.-9. stoletju. Poznokarolinškemu obdobju pripadajo tista, ki nimajo najdb z jamičastim emajlom, ki je izginil z vpadi Madžarov na začetku 10. stoletja. Preko 1. tisočletja ne sega nobeno karantansko grobišče. - Za Šmidovo opredelitev je značilna zgodovinska naravnanost, ki mu je narekovala tudi novo, vsebinsko ime kulture. S tem je v stroko poleg kettlaški uvedel še oznako karantanski, tako da je nastala dvojnost, ki še dandanašnji ni odpravljena. Važna pa je tudi njegova ugotovitev, da vsa karantanska grobišča niso enako stara.
Do prve svetovne vojne je prevladalo prepričanje, da je ta kultura slovanska, del proučevalcev pa je njeni izključni slovanskosti oporekal. Čeprav sta Reinecke in Šmid, prvi s pretanjenim občutkom za gradivo, drugi na podlagi oblikovne razčlenitve, opazila razliko med gradivom posameznih najdišč, je bila tvarna kultura vendarle obravnavana kot celota in ker so ji dajali ton mlajši predmeti, v celoti postavljena v mlajši čas. Tako ni čudno, da so grobišča s starejšim gradivom (Predtrg pri Radovljici, Kirchdorf-Micheldorf) najprej pripisali času preseljevanja. S tem je bilo za nekaj časa konec novih premikov v poznavanju tvarne kulture vzhodnoalpskega ozemlja v staroslovanskem obdobju.
Literatura
Zgornje besedilo si lahko pretočite kot datoteko: