Slovenski imperij osvaja Karantanijo

izr. prof. ddr. Andrej Pleterski

Delo 2009, leto 51, št. 299, str. 5

Politika in zgodovinopisje

Zgodovino si stalno prilašča politika, da s skrbno izbranimi trditvami utemeljuje svoje usmeritve in odločitve v sedanjosti. Ker profesionalni zgodovinar deluje za javnost, se političnemu prilaščanju svojega pisanja in govorjenja ne more izogniti. Od njega je odvisno samo to, koliko se tega zaveda in koliko pri tem zavestno sodeluje ter s kom. Nič več pa tudi nič manj.

Nezmožnost objektivnosti

Zgodovinar pri raziskavi izhaja iz raziskovalnih predpostavk, ki so odvisne od njegovega kulturnega okolja. Tudi pri uporabi razmeroma neodvisnega analitičnega sistema zgodovinar kot nadzornik procesa analize sprejema osebne odločitve, ki izhajajo iz njegovih predhodnih izkušenj. Te pa so subjektivne. Kdor resnično misli, da je sposoben objektivne raziskave, se predaja slepilu in je nevednež. Objektivnost navidezno zagotavlja strokovna diskusija, v kateri se tehta vrednost dokazov in spretnost utemeljitev. A tudi tu se vedno znova izkazuje, da tisto, o čemer je nekoč že zavladalo soglasje v stroki, ni nujno tudi tisto, kar je bilo. Vsa sreča v tej nesreči je, da resnična preteklost ni odvisna od tega, kar si mi danes o njej mislimo. Ne moremo je spremeniti in se zato vedno lahko k njej vračamo. Praktično merilo verjetnosti posameznih razlag preteklosti pa je njihova razlagalna zmožnost preostankov dogajanja v preteklosti. Več preostankov in njihovih povezav vključijo, boljše so. Ko tega ne zmorejo več, niso več veljavne.

Nacionalizem in zgodovinopisje

Tema o nacionalizmih v zgodovinopisju, arheologiji ipd. je že dosegla polnoletnost in nekajkrat obšla svet. Oplemeniteni s spoznanji te nove smeri raziskav lahko sedaj tako rekoč kateregakoli zgodovinopisca starejše generacije kjerkoli na svetu razkrinkamo kot zadrtega nacionalista. Zakaj je to nujno potrebno? Odgovor je preprost (sedaj tudi v slovenščini pri Patrick J. Geary: Mit narodov. Srednjeveški izvori Evrope. Ljubljana 2005). Zgodovinarji so krivi nacionalnih konfliktov moderne dobe!?! Z nacionalističnim prilaščanjem preteklosti razvnemajo nacionalizme, ki se pogosto spopadajo. Brez kolaboracije zgodovinarjev, bi bila nacionalistična politika nemočna.

Zgodovinarska trditev, da so zgodovinarji krivi za vse gorje, ki ga prinašajo narodnostni konflikti sodobnosti, je neumna in domišljava. Neumna je, ker ne vidi drugih razlogov, in domišljava, ker zgodovinarjem pripisuje tolikšno moč. Kajti politiki je navsezadnje povsem vseeno, kje si vzame zgodovinska opravičila. Če jih ne najde pri kakršnihkoli zgodovinarjih, si jih pač izmisli.

Ne more biti naključje, da je teza o pomembnosti sovprege stroke in nacionalizma zacvetela v anglosaškem svetu, kjer del strokovne javnosti pekli slaba vest zaradi lastnega državnega imperializma in zatiranja drugih. Zato so sedaj po tem novem gledanju narodi hitro spremenljive tvorbe, ki skorajda nimajo vzročnih povezav, še najmanj med preteklostjo in sedanjostjo. Pri tem je nekako samoumevno, da menda ja vemo, kaj narodi danes so in kaj so bili v preteklosti. Narod, etnos, gens so zato samoumevna vendar vsebinsko zelo prazna besedna orodja. Če pa se njihovo pojasnilo že kje pojavi, je samo projekcija antropoloških predstav neke skupine ljudi iz sedanjosti v preteklost. Kar je metodološko enaka napaka, kot jo zagovorniki očitajo nacionalističnim zgodovinarjem, ki da s projekcijo narodne sedanjosti v preteklost svojemu narodu neupravičeno prilaščajo zgodovino. Gotovo je nova razlagalna moda dobrodošla tistim, ki zaradi lastne negotovosti, kaj so v sedanjosti, čezmerno relativizirajo preteklost, kot se npr. dogaja številnim v Avstriji, ki še vedno ne vedo ali so narod ali ne, in če že, kakšen in od kod. In vedno so tudi taki, ki jadrajo po vetrovih modnih trendov, in celo nemalo takih, ki iskreno verjamejo, da gre za edini pravi, odrešilni pogled.

Povedano drugače; tudi domnevno nenacionalistično neprilaščanje preteklosti je enako subjektiven konstrukt kot njeno nacionalistično prilaščanje. In zato prav tako nekakšno prisvajanje preteklosti. V bistvu je namreč logično, da šele s prilaščanjem preteklosti zgodovinopisje sploh postane zgodovinopisje. Sicer bi v najboljšem primeru imeli zgolj podatkovne zbirke. Morda je na izbiro samo to, v čigavem imenu si prisvajamo preteklost.

Potreba po zgodovini

Ko se znajdemo na svetu, je skrajno neprijetno, če smo sirote brez staršev. Če ne vemo, od kod smo, ne vemo, kje smo, niti kam naj gremo. Raziskujemo preteklost. Zaželjeni so predniki: bogati, močni, slavni, pomembni, uspešni ... Naj nekaj njihove luči pade tudi na nas. Tako so v rimskem času iskali prednike v junakih trojanske vojne, v srednjem veku v junakih rimskega časa, v novem veku v srednjeveških, in če ti niso dovolj imenitni, pa še v starejših. Problem je v tem, da se z vsako generacijo, ker imamo očeta in mamo, število možnih prednikov teoretično podvoji. To pa pomeni, da je bilo že nekaj rodov nazaj na svetu manj ljudi, kot bi moralo biti naših prednikov. Torej si moramo prednike deliti. Kateremu danes kdo izključno pripada, je nemogoče vprašanje, ki lahko povzroča neskončne spore, enopomenskega odgovora pa ni, ker ga ne more biti.

Pogledi na Karantanijo

Kdor se je vsem prerekanjem navkljub navadil, da so Karantanija in Karantanci del zgodovine Slovencev, ga gotovo nemilo preseneti trditev, da Karantanci niso bili Slovenci. Bili so pač samo Karantanci in o sodobnih Slovencih niso imeli pojma. Jasno, tudi mi ga nimamo o naših praaaaaavnukih. No pa so krvne vezi pri tem gotovo še najmanj pomembne, saj so že stari Rimljani menda zapisali, da je treba vse starejše može zelo spoštljivo pozdraviti, ker nikoli ne veš, kateri je tvoj oče. Kdor išče rešitev v analizah DNK, bo zanesljivo razočaran. Tudi tolažba, da so Karantanija in Karantanci vendarle del slovenske zgodovine v smislu zgodovine ljudi v nekem prostoru, ne deluje blažilno, saj nam ne vrača korenin državnosti, ki nam jih menda odreka zgornja trditev.

Zakaj je trditev, da Karantanci niso bili Slovenci, sploh potrebna? Zato, ker je v luči zgoraj opisanih razmerij med zgodovinopisjem in nacionalizmi obratna trditev, da so Karantanci del zgodovine Slovencev, seveda čisti nacionalizem. Prilaščanje zgodovine za nazaj. Nekaj, kar danes civiliziran in razgledan zgodovinar ne izusti, ker je nekorektno in metodološko zaostalo. Do tu je vse jasno.

Vendar Slovenci nismo padli s hruške ali nastali iz niča in imamo pač neke korenine. In ali te korenine imenujemo slovenska zgodovina ali pa zgodovina Slovencev, je za mene čisto dlakocepljenje na levi in desni prilastek, ki ne preprečuje takšnega ali drugačnega političnega prilaščanja, ki se mu tako ali tako ne da izogniti.

Trdnost korenin in samozavest

Korenine so tisto, kar v času vztraja, to je tradicija. To je tisto, kar lahko opazujemo kot prvine dolgega trajanja v zgodovini dolgih dob. Na ta način je proces nastajanja sodobnega slovenskega naroda opisal in narisal že davnega leta 1942, posmrtno kot nacionalist ožigosani, zgodovinar Bogo Grafenauer. Videl jih je kot kulturne, politične, gospodarsko socialne, kot različno globoke in različno močne z najstarejšim začetkom v drugi polovici 6. stoletja s "prihodom naših predhodnikov". Danes lahko svoje predstave o teh koreninah premaknemo daleč nazaj v prazgodovino, jim dodamo pravne, verovanjske, kulinarične, stanovanjske in še kakšne tradicije. Res pa je, da vsega tega ne vidimo, če se zanimamo zgolj za zgodovino družbenih elit (recimo npr. plemstva). Ta je nabolj bleščeča, najbolj privlačna, najbolje dokumentirana - in najbolj zavajujoča. Prav družbene elite so namreč najbolj spremenljive. One so tiste, ki proizvajajo modo kot nenehen tok zavestnih sprememb, saj je prav sposobnost sledenja in prilagajanja tem spremembam vstopnica v elitni klub. Vsi drugi so umazani smrduhi. "Smerdi", nad katerimi so se zmrdovali bojarji v Rusiji, ter "množica umazanih in pokvečenih", ki jo je ob vseh brezsramnih požrtijah konec 15. stoletja vendarle še utegnil opaziti tajnik oglejskega patriarha Paolo Santonino. Edina pravica je bila v tem, da so bolhe, stenice in uši enakopravno žrle vse.

Pa vendar so bili pravi čuvarji dolgotrajnih tradicij prav ti prezrti ljudje. Ravno zato so tradicije ohranili. V vaških skupnostih, srenjah so se ohranila izročila, ki govorijo o času pred prihodom "starih Lahov" (Rimljanov), tam se je ohranjala samouprava in skupinsko odločanje o zadevah, ki so bile pomembne za skupnost, tam se je ohranjalo verovanje, ki je skrbelo za harmonično sožitje z naravo, tam se je ohranjala zavest, da morajo biti politične odločitve dobre za skupnost in ne samo za posameznika. Tam je bila merilo moralnost in skupna dobrobit. Tam ni bilo političnih strank! Nekaj od vsega tega je bilo javno, sčasoma pa vedno več skrito kot vzporedna družba vsakokratni uradni državni in cerkveni oblasti. V mnogih krajih so stali srenjski obredni kamni in ob njih so se dogajali številni obredi ustoličevanj krajevnih županov. Sveški župan na Koroškem je bil nekoč le eden od mnogih. In nič bolj, a tudi nič manj ni naš kot vsi drugi, če le v enem samem delčku svojega življenja prepoznamo nekaj, kar nas s preteklostjo povezuje. Tu najdemo samozavest tradicije, če nam je potrebna.

Načini razlaganja in s tem prilaščanja zgodovine pa se stalno menjavajo, se tudi še bodo in se zaradi tega ne gre vznemirjati.

Na vrh