Knežji kamen s Sveškega polja v sklopu stare vere o tročanu

doc. ddr. Andrej Pleterski

Delo, 16. dec. 2005, leto 47, št. 291, str. 5, ilustr.

Če nas zanima, kaj naj nam Knežji kamen predstavlja danes, moramo vedeti, kaj je lahko pomenil ljudem nekoč. Različne vrste preostankov preteklosti kažejo obrise duhovne strukture, v katero je bil Knežji kamen nekoč umeščen. Gre za razumevanje sveta, ki ga slovensko ljudsko izročilo imenuje stara vera in se glasi: "Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo in hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo ali pa so ga celo iz nevednosti uničili." (Pavel Medvešček, "Let v lunino senco", 2006).

Stara vera ureja ravnovesje naravnih sil utelešenih v bogovih. Kadar je podrto, nastopijo nesreče, Kaos. Ljudje ga z določenimi obredi pomagajo premagovati. Ljudje, ki so živeli od zemlje, si tega niso upali opustiti, zato stara vera ni izumrla. Še leta 1607 je bil zato sam ljubljanski škof Tomaž Hren prisiljen v pridigi omeniti stare bogove: Lado, Plejna in Poberina. Ljudje so načelo tročana živeli vsak dan, z vsako njegovo vzpostavitvijo so naredili nekaj za ohranjanje ravnovesja. Zato ga je mogoče tudi arheološko zaslediti povsod: na predmetih (1 – Krungl, uhan 9. st.), v grobovih (2 – Bodešče, 8. st.), v pokrajini (3 – Police).

V stari veri je obstajala tudi izjemno pomembna povezava med ljudmi in bogovi. Izbrani, telesno in duševno neoporečni zastopnik skupnosti se je moral v poročnem obredu združiti z boginjo oblasti, ki so jo Slovani imenovali Vlasta, [V]Lada. Imela je divjo, grdo podobo. Treba jo je bilo ukrotiti in po poroki se je spremenila v prijazno lepotico. Po tem je izbranec pridobil moči vladanja, skozi njega sta se blagostanje in rodovitnost iz sveta bogov prenesli na njegovo skupnost ljudi. Sledila je skupna obredna pojedina.

Prizorišče (4 – pogled z Gradu proti vzhodu) karantanskega tročana je Grad (novoknjižno Krnski) kot mesto sonca, ognja, neba, za vodo so Svatne s poznejšo Gospo Sveto in za zemljo skupina kamnov na Sveškem polju (novoknjižno Gosposvetsko). Ko so prostor v začetku 7. st. naselili staroverski Slovani, so ob cesti iz Viruna naleteli na miljnik. Iz soseščine so privlekli še enega in ga postavili ob prvega (5 – Miljnika v Celovcu).

To je bil vhod v obredni prostor. Vanj so postavili kamniti sedež (prva omemba morda že iz 983). Najstarejši opis njegovega izgleda z začetka 14. stoletja pove: "Na kamnu se more opaziti, da je izsekano v njem odmerjeno v obliki sedeža." S tem se ujema samo sedanji zahodni sedež Vojvodskega stola (6). Podobna poznamo iz francoske Normandije (7 – Calvados) in Anglije (8 – Hexham), kjer naj bi šlo za škofovska sedeža iz 6. ali 7. stoletja. Ni nemogoče, da sveški izvira iz ene od tamkajšnjih zgodnjekrščanskih cerkva. Verjetno je, da so obenj postavili še en kamen (novoknjižno Knežji).

Najstarejši opis ustoličevanja se najverjetneje nanaša na 11. stoletje in ni popoln. S pomočjo mlajših drobcev izročila lahko rekonstruiramo stari potek. Obredel je vsa mesta tročana. Najprej Grad, kjer je potekal izbor kandidata s preizkusom sposobnosti. Ob tem so verjetno opravili žrtev bika. Izbranca so preoblekli v značilno poročno sivo in rdečo obleko (9 – Podobno ima sv. Václav, 11. st.) ter posadili na neukročeno kobilo. Pozneje so obleko ljudje razumeli kot kmečko. Naslednje prizorišče je bilo Sveško polje. Neukročena kobila je poosebljenje Oblasti, ki jo je potrebno osvojiti in opraviti sveto poroko. Kako je ta potekala, je iz opisa izpuščeno. Pozneje se bik in kobila spremenita v odkupnino za dostop do kamnitega sedeža. Tega je moral izbranec trikrat obkrožiti, kar je splošna sestavina starih evropskih poročnih obredov. Pri sveških kamnih je zelo verjetno potekal simbolni dvoboj, pri katerem je vsak od obeh udeležencev stal na svojem kamnu. Pozneje se je obred osredotočil samo na en kamen (6), na povpraševanje po pravi krščanski veri in pravičnosti ter na lahen udarec. Poročni obred je zaključilo pitje vode, ki je vzpostavilo krogotok narave in njeno ravnovesje. Pozneje so to razumeli kot preizkus skromnosti. Vzpon na kamen in vihtenje meča na vse štiri strani sveta pomeni prevzem oblasti na ozemlju skupnosti, ki ga je izbrala. Kamen je bil namreč simbolno središče. Zelo verjetno je temu sledila žrtev kobile s skupnim zauživanjem njenega mesa, najverjetneje na Svatnah.

Obred se je nato prilagajal vladajoči ideologiji. Zlagoma so opuščali posamezne kamne, dejanja in prizorišča. Rimska miljnika so podrli, bila sta v zemlji do leta 1855. Kandidata je imenoval cesar. Ko se je dal v deželi 1335 ustoličiti prvi Habsburžan, so prenesli Knežji kamen na Grad, s čimer so ločili "kmečki" del obreda od fevdalnega podeljevanja fevdov, za katerega so iz starih rimskih kamnov in romanskega kapitela kot sedeža zgradili sedanji Stari stol (10), novoknjižno Vojvodski stol ali prestol. Temu so kot zahodni sedež dodali še stari kamniti stol. Po ljudski pripovedi iz 1820 je bil Knežji kamen prinešen s sredine nekega polja, ki je bilo oddaljeno približno tisoč korakov proti vzhodu, kar kaže, da gre za Sveško polje. Kamen je nato stal ob vzhodnem okopu gradišča na Gradu, na robu njive. Lastnik ga je med 1777 in 1787 prestavil na rob peskokopa v severozahodnem delu gradišča, od koder so ga 1862 odnesli v Celovec. Obreda, ki se je avstrijskemu plemstvu zdel smešen, od 1414 dalje niso več opravljali na Gradu na Knežjem kamnu, od 1651 dalje pa tudi na Sveškem polju na Vojvodskem stolu ne več.

Karantanski tročan je bil nekoč samo eden od stotin podobnih po Evropi. Tudi drugod po Koroškem, Avstriji, Sloveniji jih je bila cela vrsta. En tročanski kamen je na ogled v pritličju Narodnega muzeja v Ljubljani. Krščanstvo je kamne demoniziralo, postali so hudičevi, ljudje so jih uničevali. Izjemnost sveških kamnov je v tem, da so se tako dolgo ohranili, in da se je ohranil spomin na obrede, ki so jih pri njih opravljali. K temu je gotovo prispevala prilagodljivost krščanstvu, ki je postavila Petrovo cerkev na Gradu in Marijino na Svatnah. Obred je bil že v 11. st. taka posebnost, da je prišel v zbirko pravnih zanimivosti, pozneje pa v opise evropskih nenavadnosti. Za nas je pomembno, da je obred v svojem poglavitnem delu do 1414 potekal v jeziku, ki ga tedaj že lahko imenujemo slovenski v sodobnem pomenu besede. V starejšem obdobju obreda, ga je smel karantanski knez uporabiti v pravni obrambi na cesarskem dvoru.

V časih stare vere je še obstajala neločljiva celota z lastnostmi, ki jih danes ločeno imenujemo država, narod, religija, pravo. Grki so jo imenovali polis, Rimljani civitas, Kelti oppidum, Germani Gau, Slovani župa. Posameznik se je identificiral kot pripadnik take celote, saj tudi za hip ni smel biti brez identitete, ker sicer ne bi bil deležen blagostanja skupnosti. Najhujša kazen je bila izobčenje. Zato tedaj ne moremo govoriti o etnogenezah kot daljšem procesu, ampak samo kot o prehodu iz ene identitetne skupnosti v drugo. Trdno celoto je iz posameznikov oblikoval njen obredni ustroj. Njegov sestavni del je bil obredni jezik, v svetu, ki so ga obvladovali Slovani, slovanski. Tudi v Karantaniji. V tem smislu zato ni bilo polietničnosti. Ker je bil potreben stik z obrednimi mesti, so bile identitetne skupnosti majhne. Kvečjemu je bila mogoča povezava več žup v manjšo kneževino. Tako je Karantanija v 7. in 8. st. obsegala samo ozemlje današnje osrednje Koroške. Zahodno je bila že druga kneževina Liburnija (Tiburnija, Lurna), južno Karniola na Gorenjskem in ob njih še druge, ki jim ne vemo imena.

Krščanstvo je s svojo željo po univerzalnosti uničilo identitetno povezovalnost stare vere ter ustvarilo ideološko podlago ozemeljsko širšim skupnostim. Nauk, da je oblast od Boga (in krščanske Cerkve) je ustrezal staroverskim knezom, ki so želeli izničiti kakršnokoli odvisnost od članov svoje skupnosti. Zato so se pokristjanili in v to silili svoje podložnike. Skozi vojne med konkurenčnimi knezi so na krščanski ideološki podlagi začele nastajati prve večje slovanske države. V vzhodnih Alpah se to ni zgodilo. Franki so jih priključili svoji državi in v 9. st. birokratsko ustvarili veliko ozemeljsko enoto s starim imenom Karantanija. Proces preurejanja identitet, ki ga je sprožila Cerkev sama, je prešel v naslednjo razvojno stopnjo. Moderni narodi so se začeli oblikovati na osnovi laične ideologije, ki logično zahteva ločitev Cerkve od države. Moderna slovenska nacionalna identita se je mogla opreti predvsem na jezik, ki ji je bil nesporno dan od prihoda prvega Slovana na naše ozemlje. Pravo in državo si je morala šele izboriti. Kot dokaz proti "vladavini tujcev", se je karantanska tradicija ponujala sama, saj se nanaša na del ozemlja, ki so ga še v 19. st. naseljevali ljudje slovenskega jezika. Po stoletjih so Karantanci predniki Slovencev in Avstrijcev, kar slednjim še dodatno nalaga odgovornost za obstoj Koroških Slovencev.

Knežji kamen je po svojem izvoru lahko samo simbol naravnega (in družbenega) ravnovesja. Če pa izhajamo iz sodobnih namenov, je lahko karkoli. In potem njegovo prestavljanje ali postavljanje kopij prav nič ne pomaga pri premagovanju vladajočega Kaosa. Domačin, ki je ohranil izročilo o tročanu, bi rekel: "To je zato, ker so pokvarili svoj binkl!"

Na vrh