|
Izvlečki predavanj
Okolje_izvlecki.doc (MS Word 2000) | Okolje_izvlecki.pdf (Abobe Acrobat)
Maja ANDRIČ, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU:
Poznoglacialna in holocenska vegetacija v Sloveniji - katere spremembe so posledica sukcesije, klimatskih nihanj ali človekovega vpliva na okolje? Primeri: Bela krajina, Ljubljansko barje, Blejsko jezero in visoko barje Šijec (Pokljuka).
Izvleček:
V predavanju bodo predstavljene štiri različne multidisciplinarne paleoekološke
raziskave s pomočjo katerih smo želeli bolje razumeti okoljskih procese in
vzroke za spremembe nekdanje in današnje vegetacije. Palinološka raziskava dveh
manjših močvirij v bližini neolitskih arheoloških najdišč v Beli krajini je
pokazala, da je bil človekov vpliv na okolje (sekanje in požiganje gozda,
nastanek polj in pašnikov) zadnjih 6000 let intenziven in je povzročil spremembe
v sestavi gozda, povečala se je biotska raznovrstnost, oblikovala pa se je tudi
mozaična pokrajina z vse večjimi razlikami med najdišči in regijami (Andrič in
Willis 2003; Andrič 2007).
V študiji diatomej, geokemičnega in pelodnega zapisa v vrtini z Ljublhjanskega
barja (Andrič et al. 2008) smo ugotovili, da je do sprememb poznoglacialne in
holocenske vegetacije in hidrologije na Ljubljanskem barju pogosto prihajalo
sočasno, kar odpira vprašanje, kdo je glavni 'krivec' za spremembe okolja
(sukcesija, klima, človek)? Raziskave klime, vegetacije in hidrologije
poznoglacialnega Blejskega jezera (Andrič et al 2009) kažejo na veliko odzivnost
jezera in okoliške vegetacije na klimatska nihanja. Palinologija pa lahko
sodeluje tudi pri preučevanju sprememb okolja v mnogo mlajših obdobjih. Pelodni
zapis, kartografija in podatki o izrabi nekdanje pokrajine na Pokljuki (Šijec,
Andrič et al. 2010) nam pomagajo bolje razumeti vpliv ekonomskih trendov na
pokrajino v zadnjih nekaj stoletjih.
***
Maja ANDRIČ, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU:
Mali plac (Ljubljansko barje) - preliminarni rezultati palinološke raziskave
Izvleček:
Kako se spremembe vegetacije in hidroloških razmer na Malem placu o katerih je
govoril profesor Martinčič odražajo na pelodnem zapisu? Kratka predstavitev
preliminarnih rezultatov pelodne analize zgornjega dela vrtine.
***
Miloš BAVEC, Geološki zavod Slovenije:
Klima in tektonika z roko v roki – geološke nevarnosti v slovenskem alpskem svetu od poznega pleistocena do danes
Izvleček:
Po umiku pleistocenskih ledenikov je na pobočjih v nestabilnem stanju ostala
velika količina nesprijetega, dobro omočenega drobirja, ki se je v obliki raznih
pojavov gravitacijskega premikanja (plazov, drobirskih tokov, podorov ipd.)
premikal proti dolinam. Datacije bolj ali manj katastrofičnih dogodkov iz
Posočja in Zgornjesavske doline konvergirajo v čas po LGM, določeni podatki pa
kažejo tudi na povečano aktivnost v času med zadnjima velikima globalnima
poledenitvama v MIS 5. Z ledeniki ali brez njih je slovensko ozemlje geološko še
danes zelo aktivno. Vse bolje dokazana tektonska aktivnost velikostnega reda
mm/leto je zadostna, da jo potrebno upoštevati ne samo pri napovedi geološko
pogojenih nevarnosti pač pa tudi pri paleookoljskih rekonstrukcijah.
***
Elena BUZAN in Boris KRYŠTUFEK, Inštitut za biodiverzitetne študije, UP Znanstveno-raziskovalno središče Koper:
Zgodovina biodiverzitete skozi prizmo molekularnih markerjev
Izvleček:
Zgodovinski procesi divergence, populacijskih sprememb, obstoja v refugijih in
migracij, so v genealogijah DNK pustili prepoznavne sledove, ki jih je mogoče
razvozlati. Glavno zanimanje je v Evropi usmerjeno v identifikacijo glacialnih
refugijev, ki so omogočali preživetje biodiverzitetnim komponentam zmernih
klimatov v obdobju poledenitvenih sunkov. Kot je splošno znano, so bile tekom
zadnjih dveh milijonov let populacije številnih vrst ujete v majhna refugialna
območja, s tem pa tudi učinkovito izolirana. Ob koncu zadnjega poledenitvenega
vrhunca (LGM) so nekatere populacije z divergentnimi genomi ostale v mejah
prejšnjega glacialnega refugija, ostale populacije pa so doživele ekspanzijo.
Tradicionalna refugialna teorija zagovarja postglacialne poselitvene poti v
smeri iz južnih refugijev proti severu. V zadnjem desetletju je vse bolj jasno,
da so pri ponovni poselitvi srednje Evrope imeli glavno vlogo refugiji severno
in vzhodno od Alp, sredozemska območja pa so ostala v prvi vrsti centri
endemizma. Ker ima vsaka vrsta enkratno zgodovino, je zanimiva skladnost med
geografskimi vzorci in opazovano genetsko diverziteto.
***
Andraž ČARNI , Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU; Univerza v Novi Gorici in Andrej Paušič, Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU:
Sprememba krajinske zgradbe v obdobju 220 let v Sloveniji; na primeru Bele krajine
Izvleček:
Raziskava se ukvarja s spreminjanjem krajinskih elementov in krajinske strukture
v tipični marginalni krajini jugovzhodne Slovenije (Bela krajina) v zadnjih 220
letih. Spremembe povezujemo tudi s spreminjanjem števila drobnice (ovac) in
številom prebivalcev, ki smo ju uporabili kot pokazatelja socialnega in
ekonomskega stanja v regiji. Kot vir podatkov o krajini so nam služile vojaških
karte (1790, 1913 in 1937), zemljiški katastri (1823) in letalski (ortofoto)
posnetki (od leta 1954 dalje).
(Po)krajina se je od leta 1790 do danes bistveno spremenila. Od leta 1790 do
1913 lahko govorimo na območju o tipični kmetijski krajini, z deležem gozdnih
površin do 20 %, nad 50 % površine je bilo travnih in pašnih površin. Do leta
1937 ima krajina značilen mozaičen vzorec, heterogenost in preplet površin
različne izrabe tal je v tem obdobju doseže svoj vrhunec. Sledi obdobje druge
svetovne vojne, katere posledice so vidne v opazovanem letu 1954.
Opazen je intenzivnejši proces zaraščanja območja, saj je delež gozdnih površin
presegel 50 %. To je tudi obdobje večjih socialnih sprememb na opazovanem
območju. Prebivalstvo se je iz območja odseljevalo med in po končani 2. svetovni
vojni. Krajina postane gozdnata, pašne in travniške površine začno izginjat iz
območja, kot posledica spremembe v zemljiški izrabi. V šestdesetih letih se je
zaradi zapoznele industrializacije začelo prebivalstvo ponovno izseljevati (3
emigracijski val). Zato opazovani prostor (okoli leta 1980) popolnoma prerase
gozd (nad 80 % celotne površine območja). Govorimo o značilni gozdni krajini.
Po letu 1981 se začne število prebivalcev ponovno povečevati v naseljih blizu
prometnic, vendar pa to nima bistvenega vpliva na krajino, saj so ljudje
zaposleni v drugih dejavnostih, vzorec in način izrabe zemljišč pa je bistveno
drugačen kakor okoli leta 1790, kar je posledično vidno tudi na sami krajinski
strukturi.
Na podlagi analize heterogenosti, velikosti in števila zaplat gozda oz. zaplat
negozdnih površin, smo analizirali značilnosti krajinske zgradbe (strukture) in
izdelali analizo sprememb med spreminjanjem krajinskega tipa krajine skozi
časovno obdobje (iz kmetijskega preko gozdnatega v gozdni tip krajine).
***
Tomaž FABEC, ZVKDS, Center za preventivno arheologijo:
Projekt "pedoarheologija vrtač na Divaškem Krasu"
Izvleček:
Predstavitev projekta pedoarheoloških sondiranj vrtač na območju DPNja za II.
železniški tir med Divačo in Lokvijo (Kras). S strojnimi izkopi testnih jarkov
je bila zbrana obilica vzorcev tal, ekofaktov in artefaktov, s katerimi bomo
poslušali odgovoriti na dve osnovni vprašanji: kakšne so težnje v razvoju
kraške krajine v holocenu in kakšna je pri tem vloga človeka? Oziroma, kako in
kdaj so se oblikovale sedimentne zapolnitve v raziskanih vrtačah ter kaj sledovi
človeških aktivnosti v njih pomenijo?
***
Mateja FERK, Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU:
Paleopoplave v porečju Ljubljanice na primeru Planinskega polja
Izvleček:
Planinsko polje predstavlja najpomembnejše sotočje vod kraške Ljubljanice, kjer
se združujejo vode Notranjskega podolja in Pivške kotline. Pritekanje in
odtekanje vode na polju deluje izključno kraško. V današnjih hidroloških
razmerah je polje povprečno 3 mesece na leto poplavljeno. Ob poplavah se ojezeri
celotno dno polja, piezometer pa se ob najvišjih poplavah dvigne do 10 m nad dno
polja. Detajlno proučevanje obrobja na pritočni strani polja pa je pokazalo, da
so sledi poplav ohranjene na znatno višjih nadmorskih višinah, kot jih dosežejo
recentne poplave. Poplavna ilovica, ki je ohranjena v posameznih kraških oblikah
na površju in nekaterih delih podzemnih jamskih rovov, se pojavlja do 50 m nad
dnom polja. Plast sige iz stranskega rova Planinske jame, ki je bila odložena
med plastmi poplavne ilovice iz zadnjih faz najvišjih poplav, je bila datirana s
14C datacijsko metodo. Rezultati so pokazali starost okoli 7000 let BP. Ker predstavlja
Planinsko polje lokalno erozijsko bazo vod, so paleopoplave morale kontrolirati okoliški
piezometrični nivo v kraškem vodonosniku. Višji nivoji paleopoplav torej niso bili omejeni zgolj
na Planinsko polje, ampak so se višje poplave najbrž pojavljale tudi v hidrološkem zaledju polja; na Cerkniškem polju in Pivški kotlini.
***
Matej GABROVEC, Matija ZORN in Blaž KOMAC, Geografski inštitut Antona Melika, ZRC SAZU:
Vpliv sprememb rabe tal na geomorfne procese v zadnjih stoletjih
Izvleček:
Na geomorfne procese vplivajo štirje poglavitni dejavniki: vrsta
prepereline/kamnine, podnebje, relief in raba tal. Čeprav so omenjeni dejavniki
do določene mere odvisni od človekove dejavnosti, je najbolj "obvladljiv"
dejavnik raba tal. Posebej je pomembno razmerje med gozdnimi in kmetijskimi
zemljišči. V času najintenzivnejše kmetijske rabe v 19. stoletju je gozd
prekrival le približno tretjino ozemlja Slovenije, do danes pa je njegov delež
narasel na skoraj 60 %. Tudi v predhodnih stoletjih se je delež gozdov zaradi
spreminjanja števila prebivalcev in gospodarske rabe znatno spreminjal. Za
obdobje od 2. polovice 18. stoletja imamo na razpolago dobre kartografske vire,
za predhodna razdobja pa lahko delež gozda ocenimo na podlagi zgodovinskih in
arheoloških virov. Na podlagi podatkov o rabi tal lahko ocenimo tudi spremembe
geomorfnih procesov.
***
Polona HAFNER, Gozdarski inštitut Slovenije, Iain ROBERTSON, Danny Mccarroll, Neil J. LOADER, Mary GAGEN, Department of Geography, Swansea University, Roderick J. BALE, Department of Archaeology, University of Wales, Högne JUNGNER, Eloni SONNINEN, Emmi HILASVUORI, Dating Laboratory, Finnish Museum of Natural History, University of Helsinki, Tom LEVANIČ, Gozdarski inštitut Slovenije:
Rekonstrukcija klime na podlagi analize branik evropskega macesna (Larix decidua (Mill.))
Izvleček:
Branike dreves so eden izmed najbolj dragocenih naravnih arhivov proxy oziroma
nadomestnih podatkov, potrebnih za rekonstrukcijo klime. Ti podatki so zapisani
v njeni širini, anatomski zgradbi, maksimalni gostoti kasnega lesa in nenazadnje
njeni izotopski sestavi. Poznavanje razmerja med variiranjem klimatskih
dejavnikov in odziva dreves nanje nam ob kombiniranju dolgih nizov klimatskih
in nadomestnih podatkov omogoča rekonstrukcijo klime v preteklosti.Izotopske
sestava branike je v dendroekologiji in dendroklimatologiji razmeroma novo in
hkrati močno orodje. V študiji predstavljamo klimatske signale v kronologiji
širin branik in kronologiji razmerja stabilnih izotopov v branikah evropskega
macesna ter (Larix decidua) ter potencial branik za rekonstrukcijo klime
na območju JV Alp. Rezultati analize so pokazali, da imajo največji vpliv na
izotopsko sestavo lesa na zgornji gozdni meji temperature in trajanje sončnega
obsevanja v poletnih mesecih. Izotopska kronologija je primeren proxy podatek za
rekonstrukcijo povprečnih temperatur julija in avgusta, medtem ko širine branike
najbolje rekonstruirajo temperature zgodnjega poletja (mesec junij). Z
združevanjem različnih podatkov v eno »proxy« kronologijo tako lahko
rekonstruiramo klimo med junijem in avgustom.
***
Mitja KALIGARIČ, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru, Metka CULIBERG, Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU in Danijel IVAJNŠIČ, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru:
Novejša zgodovina vegetacije na primorskem Krasu
Izvleček:
Pelodni diagram in stari kartografski podatki so bili uporabljeni za
rekonstrukcijo novejše zgodovine vegetacije in trendov v časovni dinamiki obsega
travišč na Primorskem krasu. Že iz predrimskega obdobja (neolitik) obstajajo
nekateri podatki o negozdni vegetaciji Primorskega krasa, vendar se je
deforestacija, zaznavna s pelodnimi diagrami na krajinskem nivoju, začela okrog
2500–2000 let BP. Dokazana je z naraščajočimi količinami peloda trav
(Poaceae) in drugih zelišč (Apiaceae), ki nakazujejo obsežen antropogeni proces
nastajanja sekundarnih travišč v rimskem obdobju. Prisotnost pionirskih dreves
(Quercus, Ostrya), brinovja in trav med leti 1000–400 BP navajajo na to, da je
šlo za cikličen proces kultivacije (občasno velik pritisk paše), opuščanja in
re-kultivacije. 250 let stari kartografski podatki kažejo verjetno na vrhunec
deforestacije, ko je bil obseg travišč 3.2 krat večji kot na današnji karti rabe
tal na pilotnem območju velikosti 665,8 km2 . Več kot 60 % travišč je bilo do
danes spremenjenih v gozd. Na vzorčnem območju velikosti 626 ha (1 % pilotnega
območja), kjer smo izvedli habitatno kartiranje na terenu, je bilo ugotovljenih
le 12,8 % travišč brez znakov zaraščanja - invazije visokih steblik ali
grmičevja. Nadalje je bilo ugotovljenih 27,1 % travišč z znaki zaraščanja. Tako
lahko zaključimo, da je terenski zajem podatkov edini merodajen za oceno hitro
spreminjajoče se vegetacijske podobe območja. Nekoč tradicionalno odprta kraška
krajina se je v zelo kratkem času uspela skoraj v celoti zarasti z gozdno
vegetacijo zaradi opuščanja rabe in ugodnih, dovolj mezičnih podnebnih
značilnosti.
***
Andreja KOFOL SELIGER, Inštitut za varovanje zdravja RS:
Sezonsko nihanje obremenjenosti zraka s cvetnim prahom ambrozije v povezavi z meteorološkimi krmilnimi parametri
Izvleček:
Povečevanje števila alergij na ambrozijo v Evropi in v veliki meri tudi v mejnih
državah s Slovenijo ter sprejetje zakonodaje o obveznem odstranjevanju rastline
je povečalo zanimanje za pojavljanje peloda te rastline v zraku. Meritve
koncentracije peloda pelinolistne ambrozije potekajo v Ljubljani od leta 1996.
Da bi bolje razumeli dinamiko pojavljanja peloda na področju Ljubljane, smo
razpoložljive podatke o obremenjenosti zraka primerjali z meteorološkimi
krmilnimi parametri in časovno opredelili pojavljanje prvih zrn peloda v zraku,
najvišjih vrednosti koncetracije v zraku in zaključka sezone pojavljanja.
Analiza dvournega sledenje peloda na najbolj obremenjene dneve pa kaže na to, da
je poleg peloda z lokalnih rastišč prinesen tudi z večjih razdalj.
***
Aleksandra KRIVOGRAD KLEMENČIČ, Zdravstvena fakulteta, Univerza v Ljubljani:
Biodiverziteta alg v slovenskih šotnih barjih
Izvleček:
Barja so pomembni ekosistemi za ohranjanje biodiverzitete, čeprav je številna
barja v preteklosti uničil človek z izkopavanjem šote, melioracijo, črpanjem
podtalnice, ipd. Biodiverziteta alg je v šotnih barjih lahko zelo visoka,
pojavljanje nekaterih vrst alg pa je omejeno le na šotna barja. V predstavljenem
delu (Krivograd Klemenčič et al., 2010) smo raziskali vrstno sestavo in
relativno pogostost alg v povezavi z okoljskimi dejavniki (pH, temperatura,
elektroprevodnost, nasičenost vode s kisikom, raztopljen kisik v vodi, geološka
podlaga, zasenčenost in nadmorska višina) v sedmih visokih barjih v Sloveniji.
V večini raziskanih šotnih barij smo identificirali visoko število vrst alg.
Alge iz skupin Bacillariophyceae, Zygnematophyceae (Desmidiales) in
Cyanobacteria so največ prispevale k visokemu številu identificiranih vrst alg.
Skupaj smo identificirali 337 taksonov iz 10 različnih razredov alg, med
katerimi je bilo 85 taksonov prvič zabeleženih na področju Slovenije.
***
Tom LEVANIČ, Gozdarski inštitut Slovenije:
Dendrokronologija in njena uporabnost za rekonstrukcijo paleookolja
Izvleček:
Ključ za razumevanje prihodnosti leži v naši preteklosti. To je motiv zaradi
katerega se dendrokronologi podajamo v preučevanje rasti dreves in v iskanje
starih dreves na najbolj odročnih lokacijah. Drevesa so dolgoživi organizmi, ki
s tem da rastejo v določenem okolju v letnih debelinskih prirastkih shranjujejo
informacije o okolju, ki jih obdaja in o spremembah okolja, ki se okrog njih
dogajajo. S preučevanjem informacij, ki jih vsebujejo letni debelinski prirastki
ali branike, lahko dendrokronologi razvozljajo kaj se je v dogajalo v
preteklosti v bližnji ali daljni okolici drevesa. Ko raziskujemo rast dreves na
ekstremnih rastiščih, to je rastiščih kjer na rast drevesa pomembno vpliva samo
en okoljski dejavnik, npr. temperatura ali padavine, lahko s pomočjo informacij,
ki jih pridobimo iz branik rekonstruiramo določene okoljske parametre za več
sto, ali celo tisoč let v preteklost. Branike v sebi ne skrivajo samo podatka o
širini letnega prirastka v določenem letu, pač pa vsebujejo še mnoge druge
informacije ali t.i. "proxy" podatke, ki so lahko s preučevanimi okoljskimi
parametri v bistveno močnejši povezavi kot širine branik. Taki "proxy" podatki
so na primer - širina ter gostota ranega in kasnega lesa, kemijska zgradba
branike, izotopska zgradba branike, različni anatomski parametri branike. Vsi ti
"proyx" podatki nam veliko povedo o razmerah v okolju v času nastanke branike,
zato lahko z uporabo ustreznih statističnih metod najprej vzpostavimo odnos med
"proxy" podatkom in preučevanim okoljskim parametrom, nato pa jih na osnovi te
povezave in dejstva, da je "proxy" podatek ponavadi bistveno daljši od
instrumentalnega niza, z ekstrapolacijo rekonstruiramo daleč v preteklost.
Na ta način spoznamo, kakšna je bila npr. klima v preteklosti, odgovorimo na
vprašanje ali je moderna klima toplejša ali hladnejša, kot je bila v
preteklosti, lahko tudi identificiramo obdobja v preteklosti, ko je bila klima
toplejša ali pa hladnejša kot danes. Spoznanja temelječa na informacijah, ki se
skrivajo v drevesnih branikah lahko združimo s spoznanji drugih raziskovalcev,
ki delajo z ledenimi izvrtki, pelodnimi profili, historičnimi podatki o klimi
ali globokomorskimi školjkami v t.i. multi-proxy pristop, ki nam pomaga razkriti
skrivnosti naše pretekle klime in v sodelovanju s super-računalniškimi centri,
kjer tečejo modeli napovedovanja bodoče klime na Zemlji, povečati zanesljivost
modelov spreminjanja klime v prihodnosti.
***
Andrej MARTINČIČ,
Spremembe flore in vegetacije na barju Mali Plac (Ljubljansko barje) pod vplivom človeka
Izvleček:
Barje Mali Plac na osamelcu Kostanjevica je nastalo in se razvijalo povsem
ločeno od drugih barjanskih predelov. Predstavljalo je nižinsko visoko/prehodno
barje s primarno ombrotrofno vegetacijo, kiga je obkrožal minerotrofni jelšev
grez. Dvignjeni osrednji del je poraščala združba Calluno-Sphagnetum s
prevladujočimi ombrotrofnimi vrstami. Izkop jarka za odvajanje vode je pospešil
naravni razvoj. Zato se je na najbolj dvignjenem delu že razvila lesnata združba
Sphagno-Betuletum. Da bi zaustavili nadaljni proces zaraščanja, so v letu 1993 s
pregrado v odtoku dvignili nivo vode, vendar močno pretirano, saj je bil
poplavljen večji del barja. V naslednjih šestih letih je prišlo v flori in
vegetaciji do izjemno velikih sprememb. Večina ombrotrofnih vrst je propadla,
propadli sta tudi obe ombrotrofni združbi. Visoko/prehodno barje Mali Plac kot
vrsta barjanskega ekosistema je propadlo.
Na nekdanjo zamočvirjeno površino barja, ki jo je po posegu trajno pokrivala
voda, so se naselile minerotrofne močvirske in amfibijske vrste. Te so prej
uspevale v obrobnem jelševem grezu ali pa so se nanovo naselile. Nastale so nove
združbe; največji del površine je pokrivala združba Typhetum latifoliae, nadalje
Caricetum elatae in Caricetum rostratae. Ponovno znižanje vodostaja je
povzročilo intenziven razvoj vegetacije v smeri zaraščanja z grmovnatimi vrstami
in manj higrofilnimi zelnatimi vrstami, vendar je minerotrofni značaj
rastlinstva ostal.
***
Phil MASON, Center za preventivno arheologijo
Holocene landscape change in the lowland karst of Bela krajina – the
case of Črnomelj bypass (western section)
(predstavitev bo v angleščini)
Abstract:
The western section of the Črnomelj bypass runs through an area of lowland karst
to the west of Črnomelj in south-eastern Slovenia. Fieldwork involved minimally
invasive surface and subsurface survey techniques, invasive machine trench
evaluation and excavation. Monitoring work was undertaken during construction
and led to further limited excavation. The excavation phase was accompanied by
sampling for pedological and pollen analysis in order to elucidate the origins
and formation of the deposits revealed during excavation.
Excavation and trial trenching revealed a relatively uniform pattern that could
be traced in a series of similar buried soil horizons and colluvial deposits in
many of the swallow holes and uvalas on the road route. These were the result of
a long term cycle of land use, starting with initial clearance in the late 4th
millennium. The late 2nd millennium BC saw the start of a renewed cycle of
clearance, followed by grassland development, arable activity leading to
intensive colluviation, short- term stabilisation and grassland development in
the later 1st millennium BC, followed by renewed colluviation and a final phase
of short-term activity in the early 1st millennium AD and grassland development.
Similar sequences have been observed elsewhere in the lowland karst of south-
eastern Slovenia. The paper seeks to draw attention to these lowland karst
landscapes as an archaeological resource and suggest further avenues of
research.
***
Andrej MIHEVC, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU:
Sedimentacijsko dogajanje v jamah na prehodu iz pleistocena v holocen in recentni procesi v nekaterih jamah v zahodni Sloveniji
Izvleček:
Datirali smo paličaste stalagmite, ki so rasli na naplavinah ali na odpadlem
kamenju v Divaški jami, Jazbini v Rovnjah, Mitjevi jami in Postojnski jami ter
proučili nekatere sedimentološke značilnosti klastičnih sedimentov v jamah ali
pri jamskih vhodih. Datacije so nakazale spremembo sedimentacijskih procesov v
podzemlju. Pospešeno odlaganje sige oziroma zadnja sigotvorna faza se je pričela
pred okrog 16 Ka. Hkrati je prenehalo poplavljanje in naplavljanje sedimentov v
slepi dolini Jezerina v Matarskem podolju. V nekaj primerih smo opazili
stabilizacijo podorov oziroma nasipnih stožcev v notranjih delih jam. V
Postojnski jami smo zaznali izmenjavanja faz z intenzivnejšim podiranjem stropa
s fazami močnejšega odlaganja sige v notranjem delu jame. Ocenjujemo, da je na
spremembo procesov vplivala predvsem spremenjena produkcija CO2 v prsti nad jamo
in ne zmrzovanje, saj v tem delu jame nismo našli sledov krioturbacije.
Opazovanja dogajanja pri jamskih vhodih so pokazala, da je premikanje sedimentov
in tvorjenje plasti v območju jamskih vhodov je odvisno predvsem od
konfiguracije jame in zračne cirkulacije v jami. Krioturbacija in polzenje
jamskih sedimentov v območju vhodov je zelo aktivno v številnih jamah tudi v
sedanjih klimatskih pogojih.
***
Andrej MIHEVC, Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU:
Erozija prsti na krasu v zahodni Sloveniji?
Izvleček:
Nesklenjen pokrov prsti ali celo odsotnost prsti na krasu se pogosto
pripisuje eroziji prsti, ki naj bi jo povzročil človek. Verjetno vsaka
raba povzroči nekaj erozije, vendar pa je v strokovni literaturi le
malo kvantitativnih podatkov o iznosu in razporeditvi erozije prsti na
krasu.
Na osnovi opazovanja kraškega površja; odsotnosti vode na
površju; odsotnosti prsti v jamah, vrtačah ali ob vznožjih pobočij, kamor bi se
lahko erodirana prst akumulirala; na osnovi primerjav s površjem na
krasu, kjer je zaradi drugačnih litoloških lastnosti apnenca prst
nastala; na osnovi primerjave korozijskih oblik na izpostavljenem
apnencu in na osnovi primerjav s predeli, kjer je bila raba površja v
zadnjih stoletjih drugačna, pa lahko sklepamo: i. da pokrov prsti na
večjem delu krasa nikoli ni bil nikoli sklenjen, ii. da je bil iznos
antropogene erozije prsti zanemarljivo majhen.
***
Tom NAGEL in Dejan FIRM, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire, BF, Univerza v Ljubljani:
Natural and anthropogenic disturbances as drivers of vegetation change in forest ecosystems of the Balkans
(predavanje bo v angleščini)
Izvleček:
Disturbances such as fire, windstorms, insect outbreaks, and human activities
exert strong control on the structure, compostion, and function of forest
ecosystems worldwide. In Central and Southeastern Europe, however, there is a
long-standing viewpoint that site conditions are the dominant driver of
vegetation patterns, while the influnece of disturbance processes has largely
been ignored. More recently, a number of studies throughout the region have
embraced a more modern veiwpoint of vegetation ecology that emphasizes the role
of disturbance and vegetation change over stability. In this talk, we discuss
findings from recent studies focused on the causes and consequences of natural
and anthropogenic disturbances in different forest ecosystems of the Balkan
region. Finally, we discuss future research needs regarding the ecology and
management of forests in the region.
***
Nives OGRINC, Giorgio FONTOLAN , Stefano COVELLI , Jadran FAGANELI, Institut Jožef Stefan
Geokemični markerji v holocenski stratigrafski sekvenci Tržaškega zaliva (S Jadran)
Izvleček:
V študiji smo preučili spremembe holocenskih sedimentoloških in geokemičnih
lastnosti treh radiokarbonsko datiranih vrtin iz severnega in osrednjega dela
Tržaškega zaliva, ki smo jih postavili v kontekst nekdanjega okolja in
primerjali z rezultati v južnem, obrežnem delu zaliva. Vsi naši podatki se
ujemajo s predpostavko, da delež kopenskega organskega ogljika pada z
oddaljenostjo od obale. Naravni delež 13C in 14C v sedimentu do globine 60 cm
pod morskim dnom kaže na mešanje dveh komponent starega in današnjega ogljika,
z oceno, da ~45% organskega ogljika v sedimentu verjetno izvira iz fosilnega
organskega ogljika (kerogena). To opažanje spreminja oceno vsebnosti celotnega
organskega ogljika v sedimentu in vpliva na učinkovitost njegovega kroženja. 14C
datacije organskega ogljika iz vzorcev sedimenta v vrtinah dosegajo sledeče
vrednosti: 9030 ±70 yrs BP (140 cm, GT1), 9380 ±40 yrs BP (215 cm, GT2) in 9160
±50 yrs BP(120 cm, GT3). Na omenjenih globinah v vseh treh vrtinah pride do
pomembne spremembe izvora organske komponente sedimenta. Ti podatki, skupaj z
geološkimi parametri za tisti čas, kažejo na kopensko okolje in prisotnost
talnega organskega ogljika..
***
Andrej PAUŠIČ, Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU in Andraž ČARNI Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU; Univerza v Novi Gorici:
Spremembe funkcionalnih rastlinskih znakov, ekoloških strategiji in morfoloških značilnosti združb v obdobju 220 let; študija iz Bele krajine
Izvleček:
Družbene in ekonomske spremembe v zadnjih 200 letih imajo velik vpliv na
spreminjanje tradicionalne rabe zemljišča in posledično vplivajo na zaraščanje
in opuščanje pašnih in travniških površin. Vzporedno z zaraščanjem nekdaj
obdelovane krajine opažamo ekspanzijo gozdnih površin in grmišč, s tem pa se
spreminja vrstna sestava, pestrost na območju, podvrženem procesu zaraščanja. V
naši raziskavi smo opazovali spremembe v vrstni sestavi in pestrosti, spremembe
v ekološki strategiji rastlinskih vrst in združb, spremembe v morfoloških
značilnostih vrst med procesom zaraščanja na območju Bele krajine (JV
Slovenija).
Zanimala nas je povezava med ekološko strategijo združb, merjenimi morfološkimi
rastlinskimi znaki in spreminjanjem, opuščanjem kmetijske rabe prostora.
Ugotovili smo, da vrstna pestrost rastlinskih združb upada s procesom opuščanja
in zaraščanja travniških in pašnih površin. Kmalu po opustitvi paše ali košnje
opazimo porast vrstne pestrosti, kateri sledi premena v drugačno vrstno sestavo
oz. sprememba v rastlinski združbi (iz travniške združbe v grmišča).
Spremembo v funkcionalnih rastlinskih znakih in strategiji smo opazili po vsaki
nadaljnji spremembi sukcesijskega stadija (iz pašnika v gozd).
Nizko rastoče zeliščne vrste s skleromorfnimi listi in zelenimi ali rdečimi
socvetji oz. cvetovi so prevladujoč rastlinski tip na odprtih travniških in
pašnih površinah. Z zaraščanjem opazimo pojavljanje vrst s hidro ali
mezomorfnimi, (dlanasto) sestavljenimi listi. Vrste v gozdu imajo največkrat
cvetove bele barve. Po opuščanju paše in košnje (zaraščanje) beležimo višjo
zastopanost hamefitov (grmovnih vrst). Po 25. letih je vrstna sestava v združbi
že precej spremenjena; prevladujejo nano-fanerofiti (nizke drevesne vrste) in
hamefiti, v zeliščnem sloju skiofilni kriptofiti. V sklenjenem gozdnem sestoju
je precej več zeliščnih vrst, z vegetativnim razmnoževanjem (pritlike), ki
opraševalcem kot nagrado največkrat nudijo cvetni prah.
Z zaraščanjem se spreminja tudi ekološka strategija celotne združbe. Na travniku
ima rastlinska združba strategijo S- CS (strateg/ kompetitor-strateg),
prevladujejo vrste katere lahko uvrstimo med stres toleratorje s potezami
kompetitorjev. Po 10. letih združbo opredelimo kot CS (kompetitor-strateg), po
220 letih pa govorimo o združbi s strategijo C- CS. V zadnji fazi zaraščanja
(sklenjen gozdni sestoj) prevladujejo kompetitorske vrste.
***
Igor PAUŠIČ, Sonja ŠKORNIK, Mitja KALIGARIČ, Oddelek za biologijo, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Univerza v Mariboru:
Historična združba plevelov, zbrana v materialu iz butanih hiš v SV Sloveniji
Izvleček:
S proučevanje historičnega rastlinskega materiala (semena, plodovi) smo grobo
kvalitativno in kvantitativno opredelili plevelno združbo, ki je bila prisotna
na Dolinskem (Prekmurje, SV Slovenija) v 19. stoletju in dobro označuje
antropogeno vegetacijo srednjeevropske kulturne krajine 19. stoletja. Več kot
7000 ostankov semen in plodov smo identificirali v vzorcu 100 kg ilovnatega
ometa butane hiše v Lendavskih goricah. Slama, pomešana z peskom in glino je
bila takrat poleg lesa glavni gradbeni material butanih hiš v subpanonskih
pokrajinah SV Slovenije. 7100 ostankov pripada prosto živečim (samoniklim)
rastlinskim taksonom, 126 pa kultiviranim vrstam (žita in poljščine tu niso
vključene). Ostanki , ki pripadajo 89 vrstam predstavljajo v glavnem rastline
ruderalnih - motenih rastišč (pleveli v širšem smislu). Izsledki raziskave
kažejo na prisotnost in relativno pogostost vrst, ki so danes na območju
proučevanja izredno redke oziroma celo lokalno izumrle vrste. Tako so npr.
Agrostemma githago, Anthemis cotula, Centaurea cyanus, Kickxia elatine, Papaver
dubium, Ranunculus arvensis. Po drugi strani pa danes pogoste vrste (neofiti) v
vzorcu niso številčne oziroma sploh niso zastopane. Vrsta klinčnice, Paronychia
cephalotes, se pojavlja v vzorcu in je bila v tej raziskavi prvič potrjena za
območje Slovenije. Rastlinski material shranjen v ometu butanih zgradb nam nudi
dober vpogled v plevelno združbo predvsem žitnih njiv (slama!) iz časa pred
uveljavljanjem intenzivne pridelava žit sredi 20. stoletja in preformiranjem
tradicionalne kmetijske krajine v drugi polovici 20. stoletja. Hkrati pa gre
tudi za inovativno metodo, ki nam nudi uvid v zgodovino vegetacije z
neposrednimi materialnimi dokazi.
***
Sašo POGLAJEN, Petra SLAVEC, Harpha sea, d.o.o. Koper:
Potek nekdanje struge reke Rižane
Izvleček:
V slovenskem morju je bila v preteklih letih z različnimi sonarji pridobljena
velika količina podatkov. Rezultat snemanja z večsnopnim sonarjem je natančen
digitalni batimetrični model morskega dna, katerega podrobnejša interpretacija
še poteka, vendar je že na prvi pogled mogoče iz njega prepoznati nekatere
reliefne oblike, npr. sledi rečnih meandrov, za katere sklepamo, da
predstavljajo nekdanji nadzemni tok reke Rižane. Paleostruga se na batimetričnem
modelu pojavi šele izven Koprskega zaliva, saj je tam sedimentacija manjša, kot
v notranjosti, kjer preteklih morfoloških oblik zaradi debelejše plasti
sedimentov ni zaznati. V Koprskem zalivu smo zato po vnaprej določeni mreži
posneli preseke s podpovršinskim sonarjem, ki z nizkofrekvenčnim signalom
zaznava spremembe med plastmi. Čez celoten zaliv se na presekih pojavlja en
močnejši odboj, za katerega predvidevamo, da predstavlja prehod iz rečnega v
morsko sedimentacijsko okolje po zadnji transgresiji, še zanimivejši pa je pojav
približno 50 m široke anomalije na presekih v smeri JZ-SV, ki bi lahko
predstavljala presek s sedimenti zasute paleostruge Rižane.
***
Urban ŠILC, Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU,
Igor Zelnik, Oddelek za biologijo, BF, Univerza v Ljubljani in
Maja Andrič, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU,
Dolgoročen vpliv človeka na biotsko raznovrstnost: Primerjava fitosocioloških in palinoloških rezultatov (Bela krajina)
Izvleček:
Raziskave fitosociološke sestave brezovih steljnikov (Pteridio-Betuletum) v Beli
krajini (Čarni et al. 2007) kažejo, da se vegetacija močno spreminja glede na
intenzivnost človekovega vpliva in sukcesijsko stopnjo zaraščanja pokrajine.
Takoj na začetku sukcesije biotska raznovrstnost hitro naraste, vendar pa
kasneje -zaradi prenehanja delovanja človeka in zato neovirane konkurenčne tekme
med rastlinami- raznovrstnost vegetacije upade, kar je v skladu s modelom, ki
predvideva največjo biotsko raznovrstnost ob zmernem človekovem vplivu na okolje
(Grime, 1973). Podoben razvoj vegetacije skozi daljša, arheološka časovna
obdobja kažejo tudi rezultati palinološke analize, kjer fazam zmernega
človekovega vpliva (izsekavanje ali požiganje gozda) sledi porast raznovrstnosti
fosilnih pelodnih tipov, kar bi lahko bilo posledica povečanja biotske
raznovrstnosti.
***
Benjamin ŠTULAR, MSHE C.N. Ledoux, Université de Franche-Comté, Besançon, Francija,
Pretekle kulturne krajine. Nekatere neterenske metode in metode daljinskega zaznavanja, primer s Kobariške
Izvleček:
Arheologija je v zadnjih treh desetletij razvila več pristopov k raziskovanju
preteklih krajin. Pahljača pristopov pokriva tako naravoslovni pristop
(arheologija okolja, ang. environmental archaeology), družboslovni pristop
(arheologija krajine, ang. landscape archaeology) kot seveda tudi celo vrsto
"hibridnih" pristopov, ki jih imenujemo multidisciplinarne raziskave. Največji
problem prvega pristopa je ta, da je večinoma predrag in prezahteven za
regionalni pristop. Problem drugega pristopa je ta, da se kakovost in količina
podatkov za predsrednjeveška obdobja zelo hitro krčita. Brez nadaljnjega lahko
ugotovimo, da so najuspešnejši recept lahko le multidisciplinarne in/ali
interdisciplinarne raziskave. Predstavil bom nekaj interdisciplinarnih metod za
preučevanje preteklih krajin na primeru Kobariške.
Historična karakterizacija krajin je metoda, ki - prilagojena srednjeevropskim
razmeram - temelji predvsem na "branju" franciscejskih katastrov kot vira za
preučevanje (predvsem) srednjeveških krajin. Na povsem drugačne temelje je
postavljena metoda, ki temelji na analizi visokoločljivega digitalnega modela
reliefa (DMR), pridobljenega z lidarskim snemanjem. Prikazal bom metode za
preučevanje vlažnosti prsti pred melioracijo in posledice zaraščanja gorskih
pašnikov za površinske vode.
***
Borut TOŠKAN, Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU:
Mali sesalci kot pokazatelj paleookolja
Izvleček:
Mali sesalci so veliko zanesljivejši kazalnik nekdanjih habitatov, kot to velja
za velike. Pravzaprav je (sub)fosilizirana mikrofavna eno pomembnejših orodij za
interpretacijo ekologije ali habitatov v času, ko se je ta kopičila. V
predavanju bodo predstavljeni rezultati analize mikrofavnističnih vzorcev iz
treh različnih lokacij (tj. jamsko najdišče Divje babe I pri Cerknem, Kras in
Ljubljansko barje) in treh različnih obdobij (tj. prehod iz zgodnjega v srednji
würm ter zgodnji in srednji holocen). Posebna pozornost bo namenjena
prepoznavanju generatorjev okoljskih sprememb v okviru posameznega od navedenih
obdobij in območij (tj. klima, človek, hidrologija ipd.). Rezultati bodo
vzporejani z izsledki drugih paleookoljskih analiz (makrofavna, paleobotanika,
geološki zapis, arheologija).
***
Janez TURK , Inštitut za raziskovanje krasa, ZRC SAZU:
Klastični jamski sedimenti kot kazalec paleoklimatskih in paleookoljskih razmer v Pleistocenu
Izvleček:
Med klastične jamske sedimente ne prištevamo le avtohtonih in alohtonih
kaminskih kosov (grušč, melj, ilovica...), pač pa tudi kosti, artefakte, oglje
in drugi inventar, vse to pa običajno predstavlja majhen delež v primerjavi s
kamnitimi klasti.
Jamski sedimenti so v primerjavi s površinskimi veliko bolje ohranjeni, saj so v
veliki meri zaščiteni pred erozijo in preperevanjem. Posedimentacijski procesi,
med katere prištevamo fizikalno in kemično preperevanje ter tudi diagenetske
procese (raztapljanje, cementacija, rekristalizacija) najbolj intenzivno
potekajo v vrhnjem sloju jamskih tal. Ko se na nekdanja jamska tla odloži nova
skladovnica sedimentov, se zapis vseh teh sprememb v zakopanih sedimentih
ohrani, saj postanejo ti zaščiteni pred nadaljnjim preperevanjem in nadaljnjimi
spremembami, ki bi prejšnje lahko zabrisale. S preučevanjem jamskih sedimentov v
profilih, kar je možno predvsem v nekaterih arheoloških (paleolitskih)
najdiščih, lahko sklepamo na okoljske in celo temperaturne razmere v času, ko so
bili ti se sedimenti izpostavljeni spremembam na nekdanjih tleh. Slednje so
namreč neposredni odraz klimatskih in okoljskih razmer na površju nad jamo.
Da ugotovljene okoljske spremembe uvrstimo v pleistocensko kronologijo, je
potrebno sedimente datirati. Neenakomerna hitrost sedimentacije in številne
sedimentacijske vrzeli, ki lahko trajajo tudi več 10.000 let so glavni problem
takšnih rekonstrukcij v jamskih okoljih.
***
Tomaž VERBIČ , Arhej d.o.o. in Aleksander HORVAT, Oddelek za geologijo, NNT, Univerze v Ljubljani in PIIR ZRC SAZU:
O zveznosti okoljskih sprememb v sedimentih zaporedjih Ljubljanskega barja
Izvleček:
Številne lokacije na Ljubljanskem barju izkazujejo stratigrafsko nezveznost
pri prehodu iz poznoglacialnega ali holocenskega jezerskega sedimentacijskega
okolja v močvirsko in barjansko okolje. Je ta nezveznost le posledica posameznih
naključnih aluvialnih aktivnosti na tem prehodu ali pa gre za sistematični
preskok v sicer pričakovanem postopnem prehodu, katerega vzrok še ne
poznamo?
***
Tomaž VERBIČ, Arhej d.o.o. in Johanna LOMAX, Institute of Applied Geology, University of Natural Resources and Life Sciences (BOKU), Vienna:
Vzrok in časovna opredelitev začetka zadnje ojezeritve na Ljubljanskem barju
Izvleček:
Zadnja ojezeritev na Barju je posledica zapore nekdanjega aluvialnega iztoka,
Paleoljubljanice, oziroma nasutja glaciofluvilanega vršaja Save med Grajskim
hribom in Rožnikom. Ta vršaj, ki je preko centra Ljubljane segal proti jugu do
Mirja, je nastal v času zadnjega glacialnega viška.
***
Polona VREČA, Institut "Jožef Stefan", Odsek za znanosti o okolju in Gregor MURI, Agencija RS za okolje:
Sedimenti visokogorskih jezer na območju Julijskih Alp kot pokazatelj naravnih in antropogenih sprememb
Izvleček:
Jezera predstavljajo zelo občutljive, z okolico tesno povezane ekosisteme in se, geološko gledano, pojavljajo le kot kratkotrajne prehodne oblike. Zaradi intenzivnih posegov človeka v naravo so izpostavljena antropogenim vplivom, ki pospešujejo proces evtrofikacije oziroma staranje jezer. V zmernem klimatskem pasu imajo pomemben vpliv na pospešen proces evtrofikacije jezer poleg antropogene aktivnosti v povodju tudi globalne klimatske spremembe. Tako povzroča povišanje povprečne temperature povečanje bioprodukcije, spremembe v padavinskem režimu pa se odražajo tudi v večjem številu ekstremnih dogodkov. Posledično se povečana erozija tal v povodju in hitrost sedimentacije, spremeni se fizikalna in kemijska stratifikacija vodnega stolpca ter porazdelitev rastlinskih in živalskih združb v jezeru. Spremembe jezerskega ekosistema in njegovega povodja pa se beležijo v jezerskih sedimentih, ki nam tako omogočajo rekonstrukcijo preteklih dogodkov.
Na območju Triglavskega narodnega parka leži 14 med seboj zelo različnih visokogorskih jezerc, in naše največje naravno jezero, Bohinjsko jezero. Kljub svoji odmaknjenosti in omejeni človeški dejavnosti na območju parka so jezera izpostavljena vnosu onesnaževalcev tako preko zraka kot tudi neposrednemu vnosu, zaradi preteklih dejavnosti v okolici jezer kot so planšarska tradicija, sekanje gozdov in ogljarjenje, ter danes vse bolj priljubljenega naraščajočega gorniškega turizma.
***
Nadja ZUPAN HAJNA (Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU)
Jamski sedimenti kot okoljski indikatorji; njihova povednost ter problemi z interpretacijo na primerih iz Slovenije
Izvleček:
Z različnimi metodami iz jamskih sedimentov skušamo dobiti čim več podatkov o
njihovi sestavi, lastnostih, izvoru, transportu, sedimentacije ter okolju in
času njihovega nastanka. Bolj ko so jamski sedimenti oddaljeni od jamskih
vhodov, manj so po odložitvi podvrženi spremembam okolja na površju krasa.
Pred dvajsetimi leti smo mislili, da so se sedimenti v naših jamah odložili v
pleistocenu in holocenu ter, da je odlaganje klastičnih sedimentov strogo vezano
na hladna obdobja in odlaganje sige na topla obdobja kvartarja. Različne
datacije so pokazale, da so sedimenti v jamah precej starejši kot smo
predvidevali, da so nekateri stari celo več milijonov let. Problem pri
primerjavi in dataciji jamskih sedimentov je pa predvsem dejstvo, da se v istem
času lahko v različnih delih jame odlagajo popolnoma različni sedimenti in da
med posameznimi dogodki lahko preteče tudi več tisočletij ali celo milijonov
let. Obenem, ko v nekem delu jame prevladuje sedimentacija, v drugem delu jame
prihaja do erozije starejših nanosov ali celo odlaganja sige in to dogajanje ne
odraža globalnih sprememb okolja zunaj jame. Tako na videz enakih sedimentov,
niti v eni sami jami, ne moremo vedno interpretirati kot istodobne (pripadajočih
istemu dogodku), posebno če niso datirane. V Račiški pečini se v istem profilu
(3 m) nahajajo recentne sige, kosti jamskega medveda, okrog 2 milijona let stare
kosti malih sesalcev in do 3,2 milijona let stare sige; med posameznimi plastmi
pa se nahajajo ogromnimi hiatusi, ko se na profilu ni odložilo popolnoma nič.
S poznavanjem problemov povezanih z jamskimi sedimenti, pa postanejo vse
interpretacije posameznih faz njihovega odlaganja vezanih na klimatske pogoje
znotraj kvartarja preveč enostavne.
Na vrh
|
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU