Knežji kamen s Sveškega polja v sklopu stare vere o tročanu

doc. ddr. Andrej Pleterski

Pojav koroškega Knežjega kamna na evropskem kovancu je spet spustil iz steklenice duha stoletnih razprav o pomenu tega kamna. In medtem, ko se ni mogoče dogovoriti, kaj naj nam predstavlja danes, si ni odveč ogledati, kaj je lahko pomenil ljudem nekoč. Ker se s tem vračamo v čas in prostor, pri katerem si z običajno analizo zgolj pisnih virov težko pomagamo, se moramo opreti tudi na arheološke vire ter primerjalno srednjeveško in novoveško folklorno gradivo. S tem lahko količino podatkov in njihovih povezav povečamo do te mere, da se nam pokažejo obrisi duhovne strukture, v katero je bil Knežji kamen nekoč umeščen.

Ti obrisi jasno kažejo, da gre za razumevanje sveta, ki ga ljudsko izročilo imenuje stara vera za razliko od mlajše krščanske vere. Prva je v svojem jedru vera o naravi, druga o ljubezni do sočloveka. Kakšen prelom v zavesti je naredil prihod slednje, izjemno doživeto ponazarja pripovedna drobtinica iz Rezije. Nekoč so rekli, da je gozd govoril. Ko so ljudje šli drevo sekat, je reklo: "Ne mene, usekaj drugo!" Nekoč je govorilo vse, vse je govorilo včasih in potem ko je prišel gospod Bog, ko se je rodil, tedaj je postalo drugače (posnel Milko Matičetov 1964). Raziskave s področja primerjalne mitologije so pokazale, da stara vera govori o ravnovesju treh sil narave. Z razvojem družbenih razlik so ljudje to trojnost začeli prenašati tudi na posamezne družbene skupine, kar je Georges Dumezil ubesedil kot tridelno ideologijo Indoevropejcev. Temeljni nauk stare vere se je nepričakovano ohranil tudi v slovenskem ljudskem izročilu. Leta 1965 ga je na Cerkljanskem zapisal Pavel Medvešček in predstavil v knjigi "Let v lunino senco" ki je leta 2006 izšla pri novogoriški založbi Taura. Tu predstavljam nekaj odlomkov.

Moj oče, ded in praded so od časov, ko so tu še tlačanili, prenašali izročilo o tročanu, ki je takrat pomenil tudi način življenja. Ko so se odločili, da bodo postavili hišo, kaščo in hlev, so najprej poiskali tri kamne. Dva so uporabili za temelj, tretjega pa so imeli za binkl – varuha, ki so ga varovali kot skrivnost, saj je zanj vedel le gospodar – graditelj, ki je na smrtni postelji povedal bodočemu gospodarju, kje je. Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Prenekatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo ali pa so ga celo iz nevednosti uničili. Kmetije, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak, so bili vedno grajeni v tročanu. Tudi v sadovnjaku so sadili po tem pravilu. Če to ni bilo mogoče, so to storili s posevki. Baje je imela vsaka kmetija takrat svoj binkel, vendar le ognjenega, vodenega ali zemljenega. ... tudi drevesa in poljščine [so] razvrščali po sončnem, vodenem in zemljenem znamenju. ... spadajo v sončnega ajda, jablana in vino, v zemljenega bob, češplja in mleko, v vodenega pa repa, tepka in studenčnica.

Da je stara vera marsikje preživela do današnjih dni, je na prvi pogled presenetljivo. Vendar je razumljivo, če se spomnimo, da je bil še ne tako zelo davnega leta 1607 sam ljubljanski škof Tomaž Hren prisiljen v pridigi omeniti stare bogove: Lado, Plejna in Poberina. Stara vera ureja ravnovesje naravnih sil. Kadar je podrto, nastopijo suše, povodnji in druge nesreče. Naloga ljudi je, da z določenimi obredi, na določenem mestu in na določen dan pomagajo v tistih delih leta, ko je najbolj nevarno, da zmaga kaos. Ljudje, ki so živeli od zemlje, si pač niso upali opustiti potrebnih dejanj, zato stara vera ni izumrla. Ljudje so načelo tročana živeli vsak dan, z vsako njegovo vzpostavitvijo so naredili nekaj za ohranjanje ravnovesja. In ker so ga uporabljali pri vsem, ga je mogoče tudi arheološko zaslediti povsod: na predmetih (Slika 1), v grobovih (Slika 2), v pokrajini (Slika 3).

Slika 1: Tročan na bronastem uhanu. Prikazani so trije obrazi na ozadju iz stilizirane praproti. Iz groba št. 220 v vasi Krungl na Zgornjem Štajerskem, 9. stoletje. (Risba: Dragica Knific Lunder)
Slika 2: Tročan v ustanovnem grobu. Trije kamni v praznem grobu št. 14 pri vasi Bodešče na Gorenjskem, 8. stoletje.
Slika 3: Tročan v tolminsko-cerkljanskih hribih. Kamni Štribabe v Policah nad dolino Idrijce. Od treh sta dobro vidna še dva. Sprednji ima na severni in južni strani vklesan po en sedež, v drugega je bil nekoč zasajen lesen križ, pozneje ga je nadomestila zidana kapelica.

V stari veri je obstajala tudi izjemno pomembna povezava med ljudmi in bogovi – opredmetenimi in utelešenimi silami narave. Skrbno izbrani zastopnik družbene skupnosti, ki je moral biti telesno in duševno neoporečen, se je moral po vzoru poroke v svetu bogov združiti z boginjo oblasti, ki so jo Slovani imenovali Vlasta, [V]lada. Pred poroko je imela ta podobo divje črne kobile, čarovnice, babe. V staročeškem srednjeveškem izročilu je Vlasta divja kraljica amazonk. Treba jo je bilo ukrotiti in po poroki se je spremenila v prijazno lepotico. To je razlika med zimsko in pomladno-poletno naravo. Izbranec je moral torej ukrotiti svojo simbolno ženo in opraviti poročni obred. Po tej združitvi je pridobil moči vladanja, skozi njega sta se blagostanje in rodovitnost iz sveta bogov prenesli na njegovo skupnost ljudi. Opravljeni poroki je sledila obredna pojedina, ki so se je udeležili vsi.

To je ozadje, ki se odslikava tudi iz tega, kar vemo o kamnih s Sveškega polja. Na podlagi doslej poznanih podatkov je najbolj verjetna naslednja razlaga. Stojišče kamnov je bilo na polju, ki se je nekoč slovensko imenovalo Sveško. Od konca 19. st. dalje je ime Sveško začela izpodrivati umetna novoknjižna skovanka Gosposvetsko po sosednji cerkvi Gospe Svete na Svatnah. Na drugi strani polja se dviga nekdanja sveta gora Karantancev, Karantanska gora, ki so jo v 15. st. po cerkvi sv. Urha preimenovali v Šenturško goro. To je prizorišče staroverskega karantanskega tročana (Slika 4). Njegovo trojstvo so sestavljali Grad na vznožju Šenturške gore, ki je dobil umetno slovensko novoknjižno ime Krnski (iz nemškega Karnburg), Svatne in skupina kamnov na Sveškem polju. Poznejša cerkev sv. Petra na Gradu s svojim zavetnikom nakazuje, da je bil Grad mesto sonca, ognja, neba. Simbolni vodnjak na Svatnah na mestu poznejše romanske kostnice in soseščina cerkve Gospe Svete, ki jo izročilo pogosto povezuje z vodo, govorita za mesto vode. Sveško polje je mesto zemlje, z vsem kar ta vsebuje, tudi grobove. Pod sveškimi kamni so antični zidovi, morda rimskih grobnic.

Slika 4: Pogled s (Krnskega) Gradu proti vzhodu. Na ravnini Sveškega polja je bilo na prostoru Vojvodskega stola staro stojišče kamnov karantanskega tročana, njegovo tretje mesto je pri današnji cerkvi Gospe Svete.

Staroversko skupino kamnov so sestavljali štirje kamni, od katerih sta dva imela isto skupno simbolno funkcijo. V funkcionalnem smislu gre zato za tri kamne. Še iz rimskega obdobja se je ob rimski cesti, ki pelje od ruševin antičnega mestaVirunum, ohranil miljnik – kamen, ki so ga v 1. st. postavili eno miljo iz mesta. Ko so prostor v začetku 7. st. naselili staroverski Slovani, so, da bi se zavarovali pred nesrečami, postavili tročan. Mogočni kamniti steber se je ponujal kot dobrodošlo izhodišče. Iz bližnje soseščine so privlekli miljnik, ki je od 4. st. stal tri milje iz mesta, in ga postavili ob prvi kamen (Slika 5). Kamna so pozneje, najverjetneje v sklopu pokristjanjevanja, podrli in so ju ponovno odkrili šele leta 1855, ko so sadili drevesa ob cesti, ki še danes pelje mimo. Kamna si lahko ogledamo v lapidariju pred stavbo Koroškega deželnega muzeja v Celovcu. Primerjave kažejo, da sta v stari veri predstavljala vhod v obredni prostor, ki je prepustil samo izbranca.

Slika 5: Lapidarij v parku pred Koroškim deželnim muzejem v Celovcu. Puščici označujeta miljnika iz skupine sveških kamnov.

Vanj so postavili kamniti sedež, ki ga pisni viri zelo verjetno omenjajo že leta 983. Najstarejši opis izgleda kamna, na katerem sedi novi oblastnik, je šele iz začetka 14. stoletja. Na kamnu se more opaziti, da je izsekano v njem odmerjeno v obliki sedeža. S tem opisom se ujema samo sedanji zahodni sedež Vojvodskega stola (Slika 6), ki ga lahko obiščemo na kraju samem. Taka kamnita sedeža poznamo iz francoske Normandije in Anglije (Slika 7 in 8), kjer naj bi šlo za škofovska sedeža iz 6. ali 7. stoletja. Ni nemogoče, da so sveški sedež Slovani vzeli iz ene od tamkajšnjih zgodnjekrščanskih cerkva. Verjetno je, da so obenj postavili še en kamen – tistega s sedanjim umetnim novoknjižnim imenom Knežji (iz nemškega FĂĽrstenstein). S pomočjo opisanih kamnov in prizorišč je nato potekal obred ustoličevanja karantanskih knezov.

Skupina primerljivih kamnitih sedežev.
Slika 6: Današnji zahodni sedež Vojvodskega stola na Sveškem polju
Slika 7: T.i. frithstool iz Hexhama v Angliji, ki je bil v 6. ali 7. st. verjetno del škofovskega prestola (po: R.N. Bailey, England's Earliest Sculptors. – Toronto 1996, 36-37, Plate 14).
Slika 8: Škofovski sedež izvirno iz cerkve Saint-Vigor v Calvadosu v francoski Normandiji, sedaj v cerkvi Saint-Vigor pri Bayeauxu, domnevno 6. st. (po L. Musset v zborniku: Les premiers monuments chretiens de la France. – Paris 1998, 280 – 281).

Slika 9: Češki knez in svetnik Vaclav. Na upodobitvi v t.i. Višegrajskem kodeksu iz druge polovice 11. st. nosi slavnostno, vendar preprosto platneno obleko, ki ima obrobo belo-modro-rdeče barve. Obleka karantanskega kneza je bila najverjetneje podobna.

Najstarejši opis se najverjetneje nanaša na 11. stoletje in ni popoln. Skozi čas se je obred močno spreminjal. Kot stalni vir podatkov se pojavlja koroško ustno izročilo. Pri njegovi analizi si pomagamo z značilnostjo ljudskega izročila, da pogosto ob mlajši različici neke zgodbe vporedno ohranja tudi njene starejše predloge. To omogoča poskus rekonstrukcije obreda pred 12. st. Po tej je imel tri prizorišča, torej vsa mesta tročana. Prvo je bil Grad, kjer je potekal izbor kandidata s preizkusom sposobnosti. Ob tem so verjetno opravili obredno žrtev bika. Prav tam so izbranca preoblekli v sivo in rdečo obleko (Slika 9) ter posadili na neukročeno kobilo. Obleka je značilna poročna obleka. V poznejših stoletjih so jo razkošja vajeni plemiči razumeli kot preprosto kmečko obleko. Neukročena kobila je v skladu s staro vero poosebljenje božanske Oblasti, ki jo je potrebno osvojiti in opraviti sveto poroko. Kako je ta potekala, je iz opisa izpuščeno. Morda zaradi sramežljivosti opisovalca? Vsekakor se pozneje bik in kobila spremenita v odkupnino za dostop do kamnitega sedeža. Naslednje prizorišče je bilo Sveško polje. Tu je moral izbranec trikrat obkrožiti kamen, kar je splošna sestavina starih evropskih poročnih obredov. V sklopu obreda pri sveških kamnih je bil zelo verjetno simbolni dvoboj, pri čemer je vsak od obeh udeležencev stal na svojem kamnu. Pozneje se je obred osredotočil samo na en kamen, na povpraševanje po pravi krščanski veri in pravičnosti ter na lahen udarec. Poročni obred je zaključilo pitje vode. S tem je bil simbolno spet vzpostavljen krogotok narave in njeno ravnovesje. Mnogo pozneje so to razumeli kot preizkus skromnosti. Vzpon na kamen in vihtenje meča na vse štiri strani sveta pomeni prevzem oblasti na vsem ozemlju skupnosti, ki ga je izbrala. Kamen je bil namreč simbolno središče sveta. Zelo verjetno je temu sledila žrtev kobile in nato skupna pojedina njenega mesa najverjetneje na Svatnah. V času pokristjanjevanja so na Svatnah postavili Marijino cerkev.

Slika 10: Vojvodski stol na Sveškem polju z vzhodnim sedežem, ki je predelan romanski kapitel. Postavili so ga najverjetneje 1335 za ustoličenje Habsburžana Ota Avstrijskega. Vsekakor je na njem vklesano ime Rudolfa IV., ki se je dal ustoličiti 1360, da bi povečal svoje vladarske pravice.

Skozi stoletja se je obred nato prilagajal vladajoči ideologiji, iz njega so zlagoma opuščali posamezne kamne, dejanja in prizorišča. Rimska miljnika so podrli, kandidata je imenoval cesar. Ko se je v deželi 1335 dal ustoličiti prvi Habsburžan, so prenesli Knežji kamen na Grad, s čimer so ločili "kmečki" del obreda od fevdalnega podelejevanja fevdov, za katerega so iz starih rimskih kamnov in romanskega kapitela kot sedeža zgradili sedanji Stari stol (Slika 10) z umetnim novoknjižnim imenom Vojvodski stol ali tudi prestol (po nemškem Herzogstuhl). Temu so kot zahodni sedež dodali še stari kamniti stol, ki je tako kot edini od prvotnih sveških kamnov ostal do danes na Sveškem polju. Logična pot izumiranja obreda, ki se je avstrijskemu plemstvu zdel smešen, je bila, da ga od 1414 dalje niso več opravljali na Gradu na Knežjem kamnu, od 1651 dalje pa tudi na Sveškem polju na Vojvodskem stolu ne več. O prenosu Knežjega kamna na Grad kronisti izrecno ne poročajo, se je pa o tem ohranilo ljudsko izročilo. To je namreč izjemno občutljivo za vse prostorske spremembe, saj uporablja pokrajino kot opredmetenje zgodovinskega spomina, kot ideogram. To nam daje možnost, da s povezavo izročila in topografskih podatkov, torej z razbiranjem ideograma, rekonstruiramo preteklost. 1820 je Grad obiskal Simon Martina Mayer in izvedel, da je bil kamen prinešen s sredine nekega polja, ki je bilo oddaljeno približno tisoč korakov proti vzhodu. V ljudskem izročilu gre za dvojne korake (približno 1,5 m). Razdalja, lega in opis kažejo, da gre za Sveško polje. Knežji kamen je nato stal ob vzhodnem okopu gradišča na Gradu, na robu njive. Ker je motil lastnika, ga je med 1777 in 1787 prestavil na rob peskokopa v severozahodnem delu gradišča, kjer je propadal do 1862, ko so ga odnesli v Celovec.

Karantanski tročan je bil v časih stare vere samo eden od stotin podobnih po Evropi. Tudi drugod po Koroškem, Avstriji, Sloveniji jih je bila cela vrsta. John Meier, ki se je podrobneje ukvarjal s t.i. poročnimi kamni, kar so tudi bili sveški, jih je samo v severni Nemčiji naštel 62. In seznam gotovo ni popoln. Usoda teh kamnov je nemila. Krščanstvo jih je demoniziralo, postali so hudičevi kamni, ljudje so jih razstreljevali, zakopavali, odnašali. Izjemnost sveških kamnov je v tem, da se je ohranil spomin na obrede, ki so jih pri njih opravljali. Še večja izjema je, da so se kamni tako dolgo ohranili, deloma celo na izvirnem mestu. Kako se je obredu ustoličevanja posrečilo preživeti od časov stare vere v 7. in 8. st. do prvega opisa v 11. st., je še uganka. Gotovo je temu nekaj prispevala prilagodljivost novemu krščanstvu, ki je omogočila postavitev Petrove cerkve na Gradu in Marijine na Svatnah. Prisotna pa je morala biti tudi politična konstelacija, v kateri je bilo v interesu vladarske plasti, da vsaj v prilagojeni obliki ohranja stari obred in s tem poudarja svojo posebnost. Vsekakor je bil obred že v 11. st. taka posebnost, da je prišel v zbirko pravnih zanimivosti, pozneje pa v opise nenavadnih običajev. Danes bi rekli, da je bil obred že v začetku novega veka promoviran kot evropska zanimivost. Za nas ne nepomembna posebnost pa je tudi to, da je obred v svojem poglavitnem delu do 1414 potekal v jeziku, ki ga tedaj mirno lahko že imenujemo slovenski v sodobnem pomenu besede.

Vrnimo se ponovno v čase stare vere. Tedaj je še obstajala neločljiva celota z lastnostmi, ki jih danes imenujemo z ločenimi imeni, država, narod, religija, pravo. Osebna identiteta posameznika se je kazala kot pripadnost taki celoti. Izbranec take celote, ki so jo Grki imenovali polis, Rimljani civitas, Kelti oppidum, Germani Gau, Slovani župa, ki je s posebnim obredom dosegel stik s svetom bogov, je s tem širil blagostanje na pripadnike svoje skupnosti. Ne biti član skupnosti, je pomenilo, ne biti deležen blagostanja. Najhujša kazen je bila zato izobčenje. Iz tega razloga tudi ne moremo govoriti o etnogenezah kot daljšem procesu v smislu: najprej so prišli na kup različni ljudje, potem so se mešali in na koncu je iz tega nastal nov gens, nova etnija. Posameznik preprosto tudi za hip ni smel biti brez identitete. So pa bili prehodi iz ene identitetne skupnosti v drugo mogoči in te lahko imenujemo etnogeneza. Zato tudi ne moremo govoriti o polietničnosti. Posameznik je lahko hkrati pripadal samo eni identitetni enoti in to je v trdno celoto iz posameznikov oblikoval njen obredni ustroj. Sestavni del tega je bil obredni jezik. In ta je bil v svetu, ki so ga obvladovali Slovani, slovanski. Tudi v staroverski Karantaniji, kot smo videli. Pripadniki identitetne skupnosti so morali biti v fizičnem stiku in v stiku z obrednimi mesti tročana. Zato je razumljivo, da so bile v ozemeljskem pogledu te identitetne skupnosti majhne. V najboljšem primeru se je npr. lahko povezalo več žup v manjšo kneževino z osrednjim tročanom in več stranskimi. Tako je staroverska Karantanija v 7. in 8. st. obsegala samo ozemlje današnje osrednje Koroške. Na Gornjem Koroškem je bila že druga kneževina Liburnija (Tiburnija, Lurna) s svojimi kamni, južno od nje preko Karavank Karniola na današnjem Gorenjskem in ob njih še druge, ki jim ne vemo imena.

Šele krščanstvo je s svojo željo po univerzalnosti po eni strani uničilo identitetno povezovalnost staroverskih skupnosti ter ustvarilo ideološko podlago ozemeljsko širšim političnim skupnostim. Nauk, da je oblast od Boga (in krščanske Cerkve kot institucije) je bil kot naročen staroverskim knezom, ki so želeli krepiti svojo oblast in izničiti kakršnokoli odvisnost od članov svoje skupnosti. Zato so se pokristjanili in skrbeli za nadaljnji razvoj krščanstva. Na številnih delih slovanskega sveta so se začeli srditi spopadi za nadoblast med posameznimi knezi. V tem sklopu sta npr. v frankovsko Panonijo pribežala Pribina in Kocelj. Začele so nastajati prve večje slovanske države, tokrat že na krščanski ideološki podlagi. V vzhodnih Alpah se ta faza razvoja ni zgodila. Franki so jih priključili svoji državi in birokratsko ustvarili veliko ozemeljsko enoto, ki so ji v 9. st. dali staro ime Karantanija. Iz določenega razloga se je njenim upraviteljem, verjetno v želji po večji samostojnosti, od časa do časa zdelo potrebno, da vzdržujejo tradicijo starega obreda ustoličevanja. Del te tradicije je bil tudi jezik kot sestavina posebnega prava, ki je bilo priznano na cesarskem dvoru in dajalo pravico karantanskemu knezu, da se zagovarja v lastnem jeziku. Ta pravica je bila sčasoma ukinjena, tako kot je bil pozneje ukinjen obred ustoličevanja sam.

Opisi zanimivosti so skrbeli, da se je zavest o nekdanjem obstoju obreda stalno ohranjala. V moderni dobi so se začeli oblikovati moderni narodi na osnovi laične ideologije, ki povsem logično zahteva ločitev Cerkve od države. S tem je proces razpadanja identitetnih enot, ki ga je sprožila Cerkev sama, prešel v naslednjo razvojno stopnjo. Na kaj se je torej mogla opreti v 19. in še deloma v 20. st. razvijajoča se slovenska nacionalna identitetna zavest? Predvsem na jezik, ki ji je bil nesporno dan. In to že od prihoda prvega Slovana na naše ozemlje. Pravo in državo si je morala šele izboriti. Ker pa je pri tem rabila tudi historične argumente, se je starodavna karantanska tradicija ponujala na dlani. Z dobrimi razlogi. Nanašala se je na del ozemlja, ki so ga še v 19. st. naseljevali ljudje slovenskega jezika, in izpričevala državotvornost dela naših prednikov. Da gre pri tem tudi za državotvornost Korošcev in začetke Koroške je nesporno. Ĺ˝e zgolj zaradi tega je potrebno zgodovino sveških kamnov dobro poznati in jo proučevati, saj sicer ne moremo razumeti sodobne zgodovine.

Namesto zaključka je mogoče podati opažanje sedanjosti, ki napoveduje prihodnost. Analiza je pokazala, da je Vojvodski stol pravzaprav nekak srednjeveški ponaredek, s katerim so si avstrijski vojvode želeli ustvariti vtis antičnega glamurja. Tudi Knežji kamen je zgolj člen mnogo večje celote. In če je slovenska stran res dala na evropski kovanec Knežji kamen kot evropski simbol starodavnih političnih pravic ljudstva – demokratičnosti, potem je pokazala, da je razumela, kaj je skupna preteklost, kaj so strukturne spremembe, ki jih prinaša čas, in da zna z njimi živeti. Tisti, ki avtokratsko dajejo premikati Knežji kamen po Celovcu, da bi bil bolj njihov, pa prav gotovo ne. Sedaj že pokojni domačin, ki je ohranil izročilo o tročanu, bi rekel: "To je zato, ker so pokvarili svoj binkl!"

Na vrh