 Inštitut za arheologijo ZRC SAZU |
[English] |
| O inštitutu | Sodelavci | Program | Projekti | Laboratorij | Zbirke | Znanstvena srečanja |
| Pisni arhiv | Publikacije | Knjižnica | Povezave | NOVO | Spletni arhiv | Za študente |
|
DIVJE BABE I. Paleolitsko najdišče mlajšega pleistocena v Sloveniji 12. Jamski medved v najdišču Divje babe I: tafonomsko-stratigrafska analiza
12.1. Uvod v tafonomsko analizo Izvleček Vsi ostanki jamskega medveda, pridobljeni z mokrim sejanjem na sitih z odprtino luknjic 0,5 mm, 3 mm in 10 mm, iz bloka stratificiranih sedimentov s prostornino 95 m3 na t. i. po- vršini B in delu površine A izkopnega polja, so bili sistematično kvantitativno in kvalitativno obdelani. Ker imajo sedimenti vseh stratigrafskih enot, tj. sedimentacijskih nivojev v bloku enako prostornino (glej poglavje 1 v tem zborniku), pri obdelavi najdb ni bilo treba operirati z njihovimi deleži ali najdb uteževati. Blok sedimentov predstavlja samo 5 % vse razpoložljive prostornine v stratigrafskem nizu najdišča, vendar je dovolj reprezentativen v primerih, ko vsebuje veliko število najdb in analitskih podatkov, kar je za blok običajno. Poseben preizkus je pokazal, da so povsem zanesljivi samo podatki, zbrani v sedimentacijskih nivojih s površino, večjo od 15 m2. Površina vsakega sedimentacijskega nivoja v bloku sedimentov je bila 21 m2. Izvleček Izolirane zobe sta avtorja analizirala kvantitaivno in kvalitativno v bloku sedimentov, razdeljenem v dva dela (facija A in B), ki skupaj obsegata 37 stratigrafskih enot, tj. sedimentacijskih nivojev. Ugotovila sta, da je v faciji A več mlečnih zob, toda manj mlečnih kaninov, vključno s kanini z resorbirano korenino. V faciji A je tudi več spodnjih zob in adultnih kaninov, več je tudi zobnih fragmentov . Razlike razlagata s spremembo v strukturi medvedje populacije, prisotne v jami, na katero je vplivala klima, predvsem padavine, in z dejavnostjo paleolitskega človeka, ki je domnevno odnašal lobanje in kanine. Razlike med facijami so skladne z razlikami, ki temeljijo izključno na sedimentoloških podatkih. Razlikovanje med plastmi na podlagi posamično najdenih zob ni možno. <"img src="../../Grafika/Divje_babe/12_02.jpg"> 12.3 Fragmentacija anatomsko določljivih kosti in druge značilnosti kostnih ostankov Izvleček Kostne ostanke sta avtorja analizirala kvantitaivno in kvalitativno v bloku sedimentov, razdeljenem v dva dela (facije A in B), ki skupaj obsegata 37 stratigrafskih enot, tj. sedimentacijskih nivojev. Ugotovila sta, da so kosti juvenilnih in neonatnih medvedov v obeh facijah bolj fragmentirane kot kosti adultnih medvedov. V skupini juvenilis in neonatus je povprečno desetkrat več fragmentov na celo kost kot v skupini adultus. Juvenilnih diafiz je povprečno devetnajstkrat več kot adultnih. V faciji A so vsi kostni fragmenti manjši in številnejši. V faciji A je več kosti s sledovi grizenja, juvenilne in neonatne kosti pa so bolj fragmentirane. V faciji A je v zgornjem delu več kosti juvenilnih medvedov. Razlike med facijami avtorja razlagata z delovanjem zveri in ljudi, razliko v faciji A pa s spremembo v strukturi medvedje populacije, prisotne v jami. Razlike med facijami so skladne z razlikami, ki temeljijo izključno na sedimentoloških podatkih. Razlikovanje med posameznimi plastmi na podlagi kostnih najdb ni mogoče. V zvezi z rubriko "obgrizene kosti" v tab. 12.3.1 avtorja poudarjata in opozarjata, da med njimi ni preluknjanih kosti. So samo takšne z odtiski zob na juvenilnih metafizah, izjemoma tudi na adultnih epifizah.. V celotnem vzorcu je samo ena "preluknjana" kost, in sicer proksimalna metafiza juvenilnega femurja z izjedkano luknjo, najdena v kvadratu 23 na globini -273 cm. To posebej navajata zaradi žolčne polemike o najdbi domnevne koščene piščali v kvadratu 17 na globini -285 cm, ki jo nekateri razlagajo kot posledico zverske dejavnosti, sklicujoč se na splošen pojav preluknjanih kosti v najdiščih z jamskim medvedom (d'Errico et al. 2003, 35ss). Med 89.811 pregledanimi določljivimi kostmi je samo ena večkrat preluknjana kost, ki se razlaga kot domnevna piščal (Turk et al. 1995b; 2005b), in ena enkrat preluknjana kost, ki jo glede na položaj luknje v bližini epifize lahko eventualno razložita kot posledico delovanja zveri. O drugih relativno maloštevilnih preluknjanih kosteh z najdišča sta prvi avtor in M. Brodar že večkrat poročala (Brodar 1999, t. 6: 8,9; Turk 1984-1986, 10; Turk et al. 2001b, tab. 5, sl. 19). Pri tako ali drugače preluknjanih kosteh v Divjih babah I nikakor ne gre za splošen pojav, ampak kvečjemu za izjemen pojav
12.4. Zastopanost skeletnih delov Izvleček Avtorja sta kvantitativno-kvalitativno preučila zastopanost skeletnih delov med ontogentskimi skupinami v bloku sedimentov, sestavljenem iz 37 stratigrafskih enot. Ugotovila sta razlike v ontogenetskih skupinah skeletnih delov, kot so neonatus, juvenilis in adultus. Najboljše so zastopani juvenilni skeletni deli, najslabše neonatni. Zastopanost je pri vseh skupinah slabša v zgornjem delu profila, kjer je manj skeletnih delov. Na zastopanost skeletnih delov najbolj vpliva število najdb. Določen vpliv ima tudi stopnja fragmentacije. Med zgornjim in spodnjim delom profila (faciji A in B) so tako količinske kot kakovostne razlike pri nekaterih skeletnih delih. V faciji A je več lobanjskih fragmentov kljub manjšemu številu lobanj, večja je tudi fragmentacija adultnih nadlahtnic in golenic. Rezultati analize in izjem- na najdba dokaj popolnega adultnega skeleta medvedke v faciji B, ki mu manjka po ena nadlahtnica in stegnenica, kažejo, da so bile lahko nekatere velike mozgovne kosti odstranjene z najdišča, lobanje pa namenoma razbite. V povezavi z lobanjami avtorja omenjata dve izjemni najdbi lobanj, ki sta lahko dokaz, da so paleolitski ljudje dejansko nekaj počeli z njimi.
Prva je lobanja odraslega jamskega medvedega samca štev. 2349, najdena na dnu plasti 8 med podornimi bloki, kvadrat 39, reženj -333 cm (= sedimentacijski nivo -345 cm), 4 m vstran od ognjišča. Lobanja ima simetrično preluknjana oba masivna odrastka za mandibularno sklepno vdolbino in poškodovano širšo okolico foramen occipitale magnum. Poškodba je lahko nastala pri odstranitvi možganov. Vsekakor so nekatere manjše poškodbe nastale tudi postsedimentno zaradi jedkanja. Simetrija parnih lukenj za mandibularno sklepno površino je neobičajna. Lega in velikost lukenj sta prav tako nenavadni. Zato avtorja ne izključujeta možnosti, da so bile luknje narejene z namenom, da se lobanja čvrsto pritrdi ali obesi. Za nameček je lobanja ležala na temenu, kar je prav tako neobičajno, podprta z dvema kamnoma. Z gobcem je bila obrnjena proti zahodu. Vzporedno z njo je 12 cm višje ležala enako obrnejna še ena lobanja odraslega jamskega medveda, tokrat samičja štev. 2033. Ta je bila nepoškodovana, z gobcem obrnjena proti vzhodu, z rahlim odklonom proti jugu. Ker sta se lobanji dotikali, ni izključeno, da je do odklona lobanje štev. 2033 prišlo postsedimentno. Vsekakor je vse našteto (lega, orientacija, spol, poškodbe) zelo težko razložiti s spletom naključij. Na koncu sta avtorja primerjala zastopanost skeletnih delov v Divjih babah I in v dveh orinjasjenskih jamskih najdiščih: Potočki zijalki v Sloveniji in jami Chauvet v Franciji, kjer so se ohranila enkratna fosilna tla. Ugotovila sta precejšne razlike kljub podobnemu tipu najdišča. Pripisujeta jih različni strukturi medvedje populacije, ki je obiskovala te jame v bolj ali manj različnih časovnih obdobjih. *** 2007, (Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 13), 480 str., 10 barvnih fotografij, 178 črno-belih risb, fotografij in zemljevidov, 89 tabel in 38 prilog; 20 x 29 cm, trda vezava, ISBN 978-961-254-019-7. |
