DROBCI LEDENODOBNEGA OKOLJA

O okostju jamskega medveda in lobanji divjega prašiča iz Mokriške jame

Dragan BOŽIČ

Meljak (M2) v eljustnici lobanje na sliki 4. Foto: Igor Lapajne.

Izvleček

Pisec pokaže v prvem delu članka, da Mokriške jame, ki leži na Mokrici v bližini Kamnika, ni odkril župnik in ljubiteljski naravoslovec Simon Robič v drugi polovici 19. stol. in da on v njej ni izkopal okostja jamskega medveda, ki je razstavljeno v Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. V resnici je jamo prvič obiskal že leta 1837 prvi kustos Deželnega muzeja za Kranjsko Henrik Freyer, ki je v njej dve leti pozneje izkopaval. Iz najdenih kosti je lahko sestavil nepopolno okostje jamskega medveda, ki je bilo po prvi svetovni vojni dopolnjeno s kostmi z nekaterih drugih najdišč.

V drugem delu članka se pisec ukvarja z veliko lobanjo, ki jo je našel Robič med svojim obiskom jame leta 1877. Po njegovem mnenju je pripadala velikemu divjemu prašiču. Glede na širino (24 cm) in druge mere, ki jih je navedel, pa je šlo zanesljivo za lobanjo jamskega medveda. Lobanje divjih prašičev so namreč mnogo ožje. Pravilnost te ugotovitve potrjuje rokopisni dokument iz leta 1877, shranjen v arhivu Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani.

Ključne besede: Slovenija, Mokriška jama, pleistocen, jamski medved, Henrik Freyer, divji prašič, Simon Robič

***

2011, (Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 21), 280 str., 44 črno-belih fotografij, 10 načrtov, 52 preglednic, 71 grafov in 9 zemljevidov, 20 x 29 cm, trda vezava, ISBN 978-961-254-257-3.

Opera 21   Na vrh