SKRINJICA ODKRITIJ

Nakovalca dačanskih zlatarjev?

Ko sem se pred dvajsetimi leti ukvarjal s časovno opredelitvijo grobov na latenskem grobišču na Karaburmi v Beogradu (Arh. vest. 32, 1981, 315 ss), se je moji opredelitvi izmikal grob 113 (J. Todorović, Praistorijska Karaburma 1 [Beograd 1972] 35-36, t. 34-35). V njem najdeni pridatki so namreč v okviru grobišča povsem izjemni, pa tudi na drugih najdiščih mlajše železne dobe takrat zanje nisem poznal primerjav. Med njimi je tudi ulit bronast predmet nenavadne oblike, ki ga je Todorović opredelil kot ročaj ("drška": ibid., 36, št. 6, t. 34: 4). Iz štirikotne ploščice z vbočenimi stranicami izhaja pokončen "jeziček", katerega obodna ploskev je nažlebljena.

Bronasta nožica rimske posode (za umivanje?) iz groba 113 na Karaburmi v Beogradu (po Todoroviću)

Leta 1995 je Florin Medeleţ v Acta Musei Nap. 32/1, 95 ss opozoril na to, da so bili podobni predmeti najdeni v dačanskih naseljih v Transilvaniji (Ardeu, Costeşti in Gradiştea Muncelului) in v Djerdapu (Divici). S tem je bil storjen korak naprej glede datacije beograjskega groba, saj so omenjena naselja datirana v čas od konca 2. stoletja pr. n. š. do začetka 2. stoletja n. š. (glej npr. A. Rustoiu, Metalurgia bronzului la daci [Bucureşti 1996] 70).

Bronasta nožica rimske posode z najdišča Ardeu v Romuniji (po katalogu I Daci)

Romunski arheologi so razložili tudi namen teh predmetov. Šlo naj bi za posebno vrsto nakovalc, ki so jih uporabljali zlatarji za obdelavo nakita iz zlata in srebra. Taka razlaga se v njihovi literaturi pojavlja od leta 1970 dalje v člankih (npr. L. Marghitan, Sargetia 7, 1970, 12, op. 19 in A. Rustoiu v: Iron, Blacksmiths and Tools [Montagnac 2000] 234, 236-237, fig. 1: VII; fig. 5), razstavnih katalogih (npr. I Daci [Milano 1997] 260, št. 527) in znanstvenih monografijah (npr. E. Iaroslavschi, Tehnica la daci [Cluj-Napoca 1997] 68-69, pl. 42).

Slišali smo jo tudi na mednarodnem kolokviju, ki je bil aprila 1999 v Podsredi na Kozjanskem. Na njem je Aurel Rustoiu predaval o orodju za obdelavo kovin, ki je bilo odkrito v številnih naseljih predrimske Dakije, in se dotaknil tudi bronastih "nakovalc". Po predavanju je prišlo do razprave, v kateri sva Michel Feugčre iz Francije in jaz podvomila o pravilnosti te razlage. Michel je menil, da bi šlo lahko za okrasek jarma, torej za del konjske opreme. Po Podsredi sva skupaj odkrila še en doslej neobjavljeni primerek iz Emone, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, sam pa sem pozneje naletel še na enega, doslej popolnoma prezrtega, ki je bil že zdavnaj objavljen v knjigi Davidsonove o drobnih najdbah iz Korinta. S tem je bila krepko omajana teza, da gre za orodje, značilno za Dačane in Skordiske (Rustoiu, Metalurgia, 70). Botrovala ji je seveda omejena razprostranjenost dotlej znanih primerkov. Nova karta razprostranjenosti je nakazovala, da bo treba izvor teh predmetov iskati po vsej verjetnosti v Italiji.

Zdaj vem, da sem imel glede izvora prav, pa tudi to, da sploh ne gre za nakovalca. Dolgo me je namreč motilo dejstvo, da je štirikotna ploščica "nakovalca" rahlo ukrivljena in da ima navpični jeziček pogosto poševno odrezan rob. Če bi šlo res za nakovalca, bi pričakoval, da je delovna površina vodoravna. Razen tega sem med najdbami iz opiduma Staré Hradisko na Moravskem, ki sem jih leta 1998 študiral v Brnu, odkril majhen bronast predmet z jezičkom (Čas. Mor. mus. zem. 12, 1912, 73 ss, tab. 9: 11), ki ima povsem enako obliko in je prav tako nažlebljen kot jeziček "nakovalca" iz Beograda. Pač pa ima predmet iz Moravske drugače oblikovano ploščico, ki ni štirikotna, ampak v obliki tridelnega lista. Ko sem slednjič med gradivom iz avgustejskega vojaškega tabora v Halternu odkril temu podoben bronast predmet, sestavljen iz ploščice v obliki lista in debele nožice s poševno odrezano stojno ploskvijo, za katerega je bilo v objavi zapisano, da predstavlja ulito nožico bronaste posode (M. Müller, Ausgr. Funde Westf.-Lippe 9/A, 1997, 39, št. 78, Abb. 20: 78), se mi je začelo svitati, za kaj v resnici gre.

Bronasta nožica vedra vrste Eggers 33 iz Halterna (po Müllerju)

"Nosilne ploščice" štirikotne oblike z vbočenimi stranicami so ataše, "jezički", ki imajo pogosto poševno odrezan rob, pa nožice bronastih posod. Med pregledovanjem literature sem opazil tudi, da imajo podobno oblikovane ataše tudi ročaji nekaterih rimskih bronastih posod (npr. B. A. Raev, Ber. Röm.-Germ. Komm. 58, 1977, 605 ss, Taf. 11: 1; V. Dautova-Ruševljan, O. Brukner, Gomolava. Rimski period [Novi Sad 1992] 62, 65, t. 7: 34).

Treba je bilo torej najti samo še posode, pri katerih bi bile nožice v obliki "dačanskih nakovalc" še ohranjene. Ker sem se sam z rimskimi bronastimi posodami doslej ukvarjal bolj obrobno, sem s svojo domnevo pismeno seznanil tri specialiste zanje, Marino Castoldi iz Milana in Margherito Bollo iz Verone ter Richarda Petrovszkega iz Speyerja. Odgovora sicer nista bila pritrdilna, vendar tudi ne povsem nikalna: "Per i cosidetti piedini di bronzo siamo entrambe un po' incerte che si tratti effettivamente di piedi di vasi tardorepubblicani. ...se trovo confronti in situ ti avverto" (Castoldi 15. 7. 1999); "Es stimmt, daß die Form der "Bronzeambosse" an Füßchen von Bronzegefäßen erinnert, doch glaube ich nicht, daß es welche sind. (...) Doch direkt von der Hand weisen kann man die Möglichkeit nicht, daß es sich um Gefäßfüßchen handeln könnte... Aber ein vollständiges Gefäß mit solchen "Ambossfüßchen" ist mir nicht bekannt" (Petrovszky 20. 8. 1999). Upanja, da imam prav, zato še nisem izgubil, vendar je bilo treba počakati.

Negotovost je trajala do 28. 11. 2000, ko sem v inštitutski knjižnici vzel v roke že leta 1993 v Rimu izdano knjigo Suzanne Tassinarijeve o rimskih bronastih posodah iz Pompejev (Il vasellame bronzeo di Pompei), ki je bila v redni prodaji nesramno draga, saj je stala več kot milijon lir. Letos pa je založba L'Erma di Bretschneider ob izteku tisočletja ponudila izjemno visoke popuste in odločili smo se za nakup. Pri listanju po njej zagledam v svoje veliko presenečenje in veselje na str. 200 drugega dela dve bronasti posodi s po tremi nožicami, ki do potankosti ustrezajo "nakovalcem" iz Romunije, Beograda, Korinta in Ljubljane. Na naslednji strani je objavljena še podobna nožica, ki je od posode odpadla.

Rimska bronasta posoda na treh nožicah iz Pompejev (po Tassinarijevi)

Zdaj je jasno, da gre za nožice velikih bronastih posod (umivalnih skled?) italskega izvora. Vprašanj pa seveda še ni konec. Zakaj jih je bilo toliko najdenih prav v Dakiji, medtem ko jih npr. v Galiji, kamor so sicer na ta ali oni način prihajali številni izdelki italskih delavnic bronastih posod, praktično ne poznajo? Michel Feugčre mi v pismu z dne 1. decembra 2000 ponuja odgovor: "Eastern people wash more than us, don't they?"

Na vrh |