Inštitut za arheologijo ZRC SAZU [English]

O inštitutu Sodelavci Program Projekti Laboratorij ZbirkeZnanstvena srečanja
Pisni arhiv Publikacije Knjižnica Povezave NOVO Spletni arhivZa študente

SLEDOVI SLOVANSKIH KNEŽEVIN V VZHODNIH ALPAH.
ARHEOLOŠKE IN MITOLOŠKE STRUKTURE

Andrej Pleterski, Ljublana 2002.

Župa in župan

Gospodarstvo poganskih Slovanov je temeljilo na poljedelstvu. Kot tako je potrebovalo povezovalni člen med ljudmi in bogovi. Z njim so si želeli zagotoviti blagostanje. S posebnim obredom so za to nalogo izbrali povsem določenega človeka. Njegova simbolična poroka z boginjo Oblastjo (Vlasto, Mokoš) je pomenila srečo, blagostanje in rodovitnost za vse tiste osebe, ki jih je izbranec zastopal. Moral je biti duševno in telesno brez napak ter biti sposoben opravljati sodniško službo. Združeval je krivo in pravo, vsa nasprotja. Njegova naloga v svetu ljudi je bila enaka nalogi njegove božanske neveste, ki je vzdrževala ravnovesje v svetu bogov. Ta enotnost religije in prava izvira še iz pradavnine, ko so imele besede pravo, desno in sončni vzhod še skupni pomen.

Taka povezanost ljudi s svetom bogov je bila mogoča samo v razmeroma majhnih družbah. Pri Slovanih so se take enote imenovale župe, pri Germanih gau, pri starih Grkih polis itd. Povezovalni člen župe z bogovi se je imenoval župan. Življenje izven take skupnosti je pomenilo za posameznika, da je bil kot izobčenec izpostavljen vsem mogočim nevarnostim. Lahko si zamislimo, da je "etnična" identiteta nekoč pomenila samo pripadnost k taki skupnosti. V tem smislu je mogoče razpravljati o nekdanji enovitosti religije, prava, države (župa kot zaključena pravna celota) in naroda, ki je dajala skupno identiteto. Če je človek zamenjal pripadnost eni skupnosti s pripadnostjo drugi, je prišlo samodejno tudi do zamenjave identitete.

Pri kopičenju žup na nekem ozemlju, je osrednja verjetno sčasoma dobila poseben pomen. Zato je možen izvor prvih staroslovanskih političnih centrov iz nekdanjih duhovnih centrov. Osrednji župan - veliki župan je tako dobil poseben pomen. Če je mogoče to osebo poimenovati z besedo knez, je prišlo do tega slovanskega političnega procesa v 3. In 4. st., ko so Slovani to besedo prevzeli od Gotov. Oblastno ozemlje kneza je bila kneževina, ohlapna zveza vec žup.

Z razvojem socialnega razlikovanja v zgodnjem srednjem veku so se župani spremenili v gornjo plast mogočnežev. V nobenem primeru pa teh županov ne smemo zamenjevati z vaškimi župani, ki jih omenjajo poznosrednjeveški viri. Slednji so bili samo nekakšni uradniki zemljiškega gospostva, ki so mu pripadali.

|