Panoji na arheoloških najdiščih:
ARHEOLOŠKA POT PRI SV. PETRU

Debenško hribovje južno od Mokronoga ni visoko, a ima strma pobočja, ozke in močvirne doline ter je zato težko prehodno. To so naravne danosti, ki jih v dobrih časih nihče ne ceni, postanejo pa odločilne, ko je osebna varnost najvažnejša. Propadanje rimskega cesarstva v 4. in 5. st. so spremljale pogoste državljanske vojne in vpadi posameznih ljudstev, ki so si obetali vojni plen ali pa celo naselitev v zanje sanjskih deželah. Cilj je bila zlasti še vedno bogata Italija. Domačini so se zato začeli umikati v bolj odročne kraje in eno takšnih pribežališč je postalo Debenško hribovje. Tu se jim je posrečilo preživeti še v čas po dokončnem propadu zahodnorimskega cesarstva in začasne naselitve različnih germanskih ljudstev, dočakali so prihod Slovanov in od njih dobili ime Vlahi. V naslednjih stoletjih so se oboji spojili v nov rod slovanskega jezika, a z močnimi izročili o starejših časih. Predslovanska vodna imena so na Slovenskem značilna zgolj za velike reke, a posebnost okolice Mokronoga je v tem, da taka imena nosijo tudi številni majhni potoki (npr. Sotla), kar brez dolgotrajnega skupnega življenja Vlahov in Slovanov ne bi bilo mogoče. Tudi izročilo o leseni cerkvici prvih kristjanov na Gorenjem Mokronogu je preživelo srečanje obojih. Ali je potem ujemanje usmeritve grobov na Vrajskem bregu in cerkvene osi bližnjega Sv. Petra še zgolj golo naklučje?

Potek poti mimo gradu in starejše naselbine nad gradom, pod cerkvijo sv. Petra s kostnico v rotundi in naprej proti grobišču na Vrajskem bregu ali Vrajku.

Pot smo uredili v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine OE Novo mesto in z lokalno skupnostjo.

Nosilec projekta
Andrej Pleterski

Sodelavci

Na vrh