Dragan Božič, Rajko Bratož, Slavko Ciglenečki, Janez Dular, Jana Horvat, Timotej Knific, Peter Kos, Andrej Pleterski, Marjeta Šašel Kos, Ivan Turk, Anton Velušček

ZAKLADI TISOČLETIJ
Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov

Knjigo je maja 1999 izdala ljubljanska založba Modrijan. Obsega 432 strani, meri pa 24 x 30 cm. Vsebuje številne barvne ilustracije (fotografije predmetov in najdišč, risbe predmetov, arhitekture in živali, zemljevide, načrte in grafikone). Je trdo vezana in ima ščitni ovitek.

Zakladi tisočletij so rezultat večletnega projekta, ki ga je vodil predstojnik inštituta dr. Janez Dular. So prva celovita, poljudno napisana in bogato ilustrirana knjiga o najstarejši zgodovini slovenskega ozemlja, ki jo je napisala skupina enajstih avtorjev (poleg osmih sodelavcev Inštituta za arheologijo še dr. Rajko Bratož s Filozofske fakultete in dr. Timotej Knific ter dr. Peter Kos iz Narodnega muzeja Slovenije). V njej so posebej predstavljena vsa najpomembnejša slovenska arheološka najdišča, fotografije in risbe pa prikazujejo najlepše in najpomembnejše arheološke najdbe iz domačih in tujih muzejev. Zemljevide je izdelala Mateja Belak, risbe pa Dragica Knific Lunder, Tamara Korošec Lavrič in Jurij Mikuletič. Večino predmetov je fotografiral Tomaž Lauko iz Narodnega muzeja Slovenije, večino najdišč pa dr. Slavko Ciglenečki.
Vsakdo, ki bi rad spoznal ljudi in njihovo življenje na sedanjem slovenskem ozemlju v času od okrog 100.000 let pr. n. š. do približno leta 1000 n. š., bo v 113 poglavjih, na katera je razdeljenih osem vsebinskih sklopov (Uvod, Starejša in srednja kamena doba, Mlajša kamena in bakrena doba, Bronasta doba, Železna doba, Rimska doba, Pozna antika in Staroslovanska doba), našel odgovore na številna vprašanja. Na koncu sta dodana obsežen seznam najpomembnejše literature k vsakemu poglavju in Imensko kazalo s seznami zemljepisnih in ledinskih imen, ljudstev in plemen, vladarjev in drugih zgodovinskih osebnosti, antičnih avtorjev, bogov, božanstev in mitoloških oseb, družin in dinastij, antičnih oseb, arheologov, izkopavalcev, piscev in drugih oseb ter muzejev in drugih ustanov.

Knjiga je namenjena najširšemu bralstvu. Po njej bo segel vsak, ki se zaveda, da je poznavanje najstarejše zgodovine lastne dežele nepogrešljivi del splošne izobrazbe. To postaja še posebno pomembno prav zdaj, ko se nam nezadržno približuje priključitev evropski skupnosti. Stiki Slovencev s predstavniki drugih evropskih narodov se bodo pomnožili, poglobili in okrepili. Nas bo v tujini lahko ustrezno zastopal nekdo, ki mu je bogata arheološka dediščina slovenskega ozemlja španska vas?

Zakladi tisočletij dokazujejo, da smo na to dediščino upravičeno ponosni. Navsezadnje so prav pri nas, in sicer v starejšekamenodobnih plasteh v jami Divje babe I v dolini Idrijce, našli najstarejše glasbilo na svetu: piščalko iz kosti jamskega medveda. Bakrenodobna kolišča na Ljubljanskem barju so že ob svojem odkritju leta 1875 pomenila evropsko senzacijo. V situlskem slogu okrašene predmete (bronaste posode, pasne spone bojevnikov, celo čelade), ki so jih izkopali v grobovih veljakov starejše železne dobe na Dolenjskem in na katerih je cela paleta motivov, od dvoboja konjenikov do najbolj drzne erotike, nam zavida vsa Nemčija, saj pri njih česa podobnega sploh ne poznajo. Na ozemlju rimskih provinc Norika in Panonije so našli na tisoče fibul, značilnih za tamkajšnjo žensko nošo. Skoraj vse so bronaste, le nekaj je srebrnih in samo dve sta zlati, in sicer tisti, ki ju je pred okrog 150 leti našel neki pastir blizu Kranjskega Raka na prehodu s Kranjskega na Štajersko. Ali pa Gradišče nad Bašljem, ki s svojimi imenitnimi najdbami konjske opreme iz karolinškega časa, skritimi v razvalinah poznoantične utrdbe, zidane na skalo sivo, nima para v Evropi?

Z vsebino knjige se bo moral nujno podrobno seznaniti vsak učitelj in profesor zgodovine, ki bo hotel učencem posredovati najnovejša dognanja slovenske arheološke stroke. Knjiga namreč spreminja in dopolnjuje marsikaj tistega, kar je zapisano v učbenikih zgodovine za osnovno in srednje šole ter v Enciklopediji Slovenije. Za študente zgodovine naj bi bila obvezna študijska literatura. S pridom jo bodo uporabljali učenci in dijaki pri pripravi referatov, seminarskih in raziskovalnih nalog. Ker v Sloveniji skoraj ni kraja, pri katerem ne bi bilo enega ali več arheoloških najdišč, bo tudi pomemben vir informacij za vse tiste, ki se poklicno ali ljubiteljsko ukvarjajo z lokalno zgodovino. V pomoč bo vrh tega učiteljem zemljepisa in razrednega pouka ter vsem tistim novinarjem, ki za časopise in druge medije pripravljajo najrazličnejše prispevke o temah iz arheoloških dob.

Akademik prof. dr. Stane Gabrovec je v svoji predstavitvi Zakladov tisočletij zapisal, da pripovedujejo dvojno zgodbo, ki se zliva v eno: kako so naši daljni predniki v tisočletjih pred nami urejali svoje življenje, si pridelovali hrano, gradili hiše, se ukvarjali z obrtjo in trgovino, sprejemali znanje in ga posredovali. Kako so svojo zemljo kultivirali in jo branili. In ne samo to. Njihove risbe in umetniški izdelki, oblikovani v glini in bronu, nam povedo, kaj so za življenja s svojo pesmijo in piščaljo opevali, kaj so si pripovedovali. Vse to je ostalo v tedanji prazgodovinski družbi nenapisano. Ohranilo pa je vendar svoje sporočilo, pogosto nerodno in nespretno podano v risbi ali podobi, pa tudi že umetno oblikovano, tako kot na vaški situli, katere prizori so pripoved Homerja našega ozemlja.

To zgodbo je 11 avtorjev knjige napisalo z odličnim poznavanjem svoje stroke, njenih metod, časa, ki ga obravnavajo. Vsi so specialisti za svoje obdobje. O njem so že mnogo napisali kot specialisti v svojem strokovnem jeziku. Temu so se tu želeli ogniti. Janez Dular je v svojem uvodu napisal, da so hoteli napisati poljudno knjigo, ki jo bo lahko bral vsak, ki je končal gimnazijo, vsak izobraženec. Knjigo, ki bo prerasla detajle, ali bolje, ki bo z detajli samo osvetljevala svojo zgodbo. Predvsem pa jo osvetljevala s svojo odlično sliko in risbo. Oboje je res posebna odlika Zakladov.

Zgodba te knjige, nadaljuje prof. Gabrovec, je zgodovina sedanjega slovenskega prostora. Njegovim zakonitostim ne moremo ubežati, njegovo zgodovino pa moramo kljub temu ustvarjalno graditi. Nekateri filozofi nam danes govorijo o koncu zgodovine. Ta knjiga se konča s prihodom Slovanov na ozemlje Slovenije, to se pravi s prvimi začetki slovenske geneze, s tem zgodovine slovenskega naroda. Noče govoriti o koncu, ampak nam obljublja vedno nov začetek.

Na vrh